TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 23.4.1948 glede tega obsojenca spremeni tako, da se ga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je:

1) v času, ko se je nahajal v JA, pred vojaki svoje enote govoril, da je angloameriška vojska edina prava vojska, da so vojaki JA vedno lačni, da se petletni plan ne bo mogel realizirati, da časopisi v FLRJ lažejo, da politični vodje lažejo in podobno;

2) sredi leta 1947 zvedel, da se prvoobdolženi (F.L.) pripravlja za beg iz JA, pa tega ni ovadil svojim starešinam;

s čimer naj bi storil z dejanjem pod točko 1) kaznivo dejanje sovražne propagande po 15. členu UVS, z dejanjem pod točko 2) pa kaznivo dejanje neprijave zločina po 15. členu UVS.

II. Ob reševanju zahteve zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba glede dejanja opisanega pod 4. točka 2. in glede enotne kazni izrečene obs. J.K. r a z v e l j a v i in se v tem obsegu zadeva vrne v ponovno sojenje Okrožnemu sodišču na Ptuju.

Z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U I 6/93 z dne 1.4.1994 (Ur. list RS št. 23/94) Uredba o vojaških sodiščih (UVS) ni bila razveljavljena ali odpravljena, niti ni bilo odločeno, da tega predpisa v Republiki Sloveniji sploh ni mogoče uporabiti, temveč je bilo odločeno, da se ne uporabljajo posamezne določbe UVS, ob pogojih, ki jih je navedlo Ustavno sodišče in ki jih mora, v okviru uveljavljenih razlogov, upoštevati sodišče, ki odloča o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Sicer pa določba 15.čl. UVS v času sojenja ni več veljala in se zato ni mogla uporabljati. V času storitve in sojenja je namreč veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Ur. list FLRJ, št. 59/46), ki je v 9.čl. določal kot kaznivo dejanje "propagando in agitacijo, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Ni bila torej kaznivo dejanje vsaka "sovražna propaganda", temveč le tista, ki je pomenila pozivanje k nasilnemu rušenju takratne državne ureditve.

Glede na čas storitve (sredi leta 1947) je bila opustitev ovadbe lahko kaznivo dejanje le po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, katerega določbe (poseben del) so se v času sojenja uporabljale kot pravna pravila. Po paragrafu 135 tega zakonika (naklepna opustitev odvrnitve pripravljalnega zločinstva) je bila opustitev prijave, da se pripravlja izvršitev zločinstva, določena kot kaznivo dejanje le, "če se zločinstvo poskusi ali izvrši". To kaznivo dejanje bi bilo torej v obravnavanem primeru podano samo v primeru, če bi bilo pripravljeno kaznivo dejanje dezerterstva tudi dokončano ali vsaj poskušeno. Ta objektivni pogoj kaznivosti pa ni podan.