TFL Vsebine / TFLGlasnik

Vabilu odgovornega urednika Andreja Razdriha, da za slavnostno številko Odvetnika, ko slavimo 150-letnico obstoja Odvetniške zbornice Slovenije (OZS), napišem nekaj svojih ocen o našem poklicu včeraj–danes–jutri, sem se z veseljem odzval. Vendar bodo moje besede zelo subjektivne in nikakor rezultat poglobljenih objektivnih analiz, zgodovinskih reminiscenc in podobnega. Najverjetneje govorim, čeprav se tega ne zavedam, pod vplivom svojega skoraj 50-letnega dela v odvetništvu.

Zavedam se, da častitljive okrogle obletnice ne smejo biti le čas vznesenih besed in poklonov ter delitve priznanj, ampak predvsem čas resnega pogovora o tem, kako naprej, predvsem pa v katero smer. Je perspektiva v komercializaciji odvetništva, predvsem v dopustitvi, da so lahko lastniki odvetniških pisarn tudi nepravniki, ali v tem, da se spoštujejo že davno postavljeni temeljni postulati, ki odvetništvu dajejo pridih poklica s poslanstvom?

Kako torej naprej, do naslednjega časovnega mejnika, oddaljenega vsaj, denimo, 50 let? Da bosta moja vnuka praznovala 200-letnico OZS. Je takšna želja le posledica nerealnih gledanj na naš poklic? Kajti filozofi, družbeni analitiki, poznavalci poklicev in podobni vsevedci resno napovedujejo, da bo zaradi razvoja tehnologije in robotizacije odvetništvo izginilo kot poklic v naslednjih 20 letih. A takoj se vprašam, kaj ga bo nadomestilo, če ga pojmujem kot nepogrešljivo vez zaupanja, ki se stke med stranko in odvetnikom. Odvetništvo se je skozi čas vedno spreminjalo, skušalo je tudi slediti družbenim trendom, pri čemer ni odstopalo od klasičnih postulatov svojega poklica, tj. neodvisnosti in samostojnosti, zaupnosti in tajnosti. Odvetniki v odvetniških pisarnah, ki bi jih vodil izključno kapital, ne bi mogli odločati po svoji glavi, ampak tako, kakor bi odredil delodajalec.

Tempore mutandis! Kje je čas občudovanja, ko je Voltaire vzneseno vzkliknil: «Rad bi bil odvetnik, to je najlepši poklic na svetu!« Velja res že večkrat povedano: »Nihče ne mara odvetnikov. Najprej moramo pobiti vse odvetnike!« Za marsikatero državo bi bil odgovor »da«, saj nas na vsakodnevno nasilje nad odvetniki, zlasti tistimi, ki se borijo za pravno državo, opozarjajo tudi vsakodnevne novice, pri čemer del Evrope ni izključen. Pravzaprav povsod tam, kjer je vladavina prava le mrtva črka na papirju.

V današnjem času, ko se krepi nasilje države nad posameznikom, če ne drugače, pa v popolnoma nesmiselnih davkih, prihaja pomen neodvisnega in strokovno močnega odvetnika vse bolj v ospredje. Te vloge ne morejo prevzeti razni pravni servisi in razni svetovalni subjekti, ker jo zmorejo in morajo izpolnjevati le odvetniki. Zato sem se vedno zavzemal za priznavanje odvetniškega privilegija zastopanja v kontroliranem obsegu. Sedanji čas zahteva stalno gledanje pod prste državnim organom kot oblastvenim institucijam, izza katerih se skrivajo različne interesne skupine in lobiji. Samo spomnimo se, kako so različna ministrstva ščitila kapital na okoljevarstvenem področju.

Zato moramo odvetniki izpolnjevati svojo temeljno dolžnost pomagati posamezniku v boju za zaščito njegovih pravic proti komurkoli, ki bi jih ogrožal. Pri tem bi se moral vsak odvetnik zavedati svoje poklicne in družbene dolžnosti in ne čakati, da bo namesto njega vse uredila zbornica. Besede J. F. Kennedyja je treba parafrazirati: »Ne vprašajte, kaj lahko naredi zbornica za vas, ampak kaj lahko vi naredite zanjo.« To ne izključuje vprašanja, ali je bila OZS vedno polno dejavna, zlasti na področju odvetniške tarife.

Tudi zdaj in ob našem jubileju je čas za ukrepanja. Za spremembe smo najbolj motivirani ob časovnih prelomnicah, ki ne predstavljajo samo nekega konca, ampak tudi možnost začetka nečesa novega in boljšega. Zato ob letošnjem jubileju pogrešam kakšen strokovni posvet v zvezi z vprašanji, ki so povezana z odvetništvom. Aktualnih tem je dovolj, nenazadnje bi lahko začeli kar pri odvetniški etiki. Pred 50 leti, ko je bila ob 100-letnici jubilejna proslava v Celju, se je kot odmev vse zreduciralo na časopisna poročila brez analiz razmer v odvetništvu, in bojim se, da bo tudi tokrat tako.

Ne verjamem, da je odvetništvo poklic, ki mu bo prej ali slej začel zvoniti navček. V človekovi naravi je, da v nekaterih situacijah ne potrebuje mrzlega pametnega telefona, ampak živo besedo in nekoga, ki mu lahko v vseh pogledih zaupa. Odvetništvo bi začelo izgubljati svojo družbeno vlogo, če bi se odmaknilo od spoštovanja že opisanih temeljnih stebrov svojega poklica in zlasti dopustilo vdor komercializacije. To od nas zahteva, da stalno analiziramo etičnost lastnega poklicnega ravnanja in seveda tudi kolegov, s katerimi se srečujemo pri reševanju različnih zadev. Ni odveč ponovno opozoriti, da se vse začne in konča z vprašanjem etike. Slovenski odvetniki smo v svoj Kodeks odvetniške poklicne etike zapisali obveznosti in ravnanja, zahtevnejša od tistih, ki jih zahteva družba s svojo zakonodajo. Vse to smo dolžni dosledno spoštovati in tudi sankcionirati. Odvetništvo je bilo vedno poklic s poslanstvom in se je skozi stoletja ohranilo le zato, ker tudi za ceno ukinitve ni odstopalo od zahteve po neodvisnosti in samostojnosti, kar nam zagotavlja tudi ustava. Eden izmed razlogov za to, da je bilo odvetništvo neodvisno in samostojno tudi v nekdanji Jugoslaviji, je bil prav v tem, da se je državni politični vrh pred Evropo skliceval na takšno neodvisno odvetništvo, ki ga takrat ni poznala nobena država vzhodne Evrope.

Kot dokaz za to, da imamo odvetniki prihodnost in nas ne čaka zaton, še tale anekdota, ki zadeva prihodnosti tako odvetnikov kot tudi sodnikov. Pred leti je v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem RS predsednik senata, sodnik Vasko Polič, po končani obravnavi navrgel, da bodo takšne spore v prihodnosti reševali le še računalniki. Ker bodo nezmotljivi, tudi ne bo možnosti pritožbe. Odvrnil sem mu, da četudi bo morda tako, bo moral ostati vsaj razlog hujše procesne kršitve. »Kolega, kako to mislite?« me je vprašal. »Čisto preprosto. Nepravilna električna napetost se bo morala obravnavati kot huda procesna kršitev.«

Tako, samo še pika na i, drage kolegice in kolegi. Zavedajmo se pomena častitljive obletnice naše stanovske organizacije, pri čemer vsem kolegicam in kolegom ter OZS iskreno čestitam. Dosedanjim generacijam slovenskih odvetnikov smo dolžni izraziti polno spoštovanje in zgodovinsko zahvalo, a se moramo hkrati boriti tudi za digniteto sedanje generacije in pri tem ne smemo sklepati nobenih kompromisov z nikomer, še najmanj z državo kot institucijo moči. Vedno ravnajmo tako, kot nam zapoveduje kodeks etike, in ne tako, kot bi morda lahko ravnali, a nas to ne bi bilo vredno.

Objavljeno v reviji Odvetnik št. 87/2018