TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da je tekom pravdnega postopka predlagala ureditev meje, zaradi česar bi moralo sodišče pravdni postopek prekiniti. Ta trditev nima podlage v ZPP, ki določa, kdaj je sodišče pravdni postopek dolžno prekiniti (212. člen ZPP). Taka procesna situacija, kakršno v reviziji zatrjuje tožena stranka, v citirani določbi ZPP ni navedena. Glede na naravo spora (plačilo odškodnine za solastno drevo, ki ga je posekal pravni prednik tožene stranke, lesno maso pa v celoti zadržal zase), pa sodišču tudi ni bilo potrebno urejati celotne med strankama sporne meje (kar se bo uredilo v nepravdnem postopku, ki naj bi bil po trditvah tožene stranke že v teku), ampak je moralo le ugotoviti, ali je solastninske pravica na podrtem drevesu res obstajala. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov sta nižji sodišči ugotovili, da je solastninska pravica na podrtem drevesu obstajala. Tožena stranka se s tako dokazno oceno sicer ne strinja, vendar pa to njeno nestrinjanje pomeni izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Pri ugotavljanju s strani tožeče stranke zatrjevane solastninske pravice na podrtem drevesu, sta nižji sodišči materialnopravno pravilno izhajali iz pravnega pravila par. 421 ODZ, zaradi česar tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.