TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 519/2006 z dne 12. 4. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 441/2006 z dne 1. 3. 2006 in z odločbo Ministrstva za notranje zadeve š. 236-811/2004 (1352-11) z dne 2. 2. 2006 se zavrže.

Pritožniki niso izkazali, da bi šlo za posebno utemeljen primer za odločanje o prepozni ustavni pritožbi. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče ob reševanju pritožbe samo odločilo o tožbi pritožnikov samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do pritožbe (25. člen Ustave). Navedbe pritožnikov, da naj bi bila njihova prošnja za azil zavrnjena na podlagi dvomov v resničnost podanih izjav, med tem ko bi moral pristojni organ neverodostojnost izjav ugotoviti z gotovostjo, po vsebini pomenijo nestrinjanje z oceno sodišča, da je upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje ter nanj tudi pravilno uporabil materialno pravo. S tem ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti. V ustavni pritožbi ne navajajo konkretnih primerov, ki bi dokazovali enotno in usklajeno sodno prakso v zvezi z zaslišanjem prosilcev za azil v t. i. pospešenem postopku. Vrhovno sodišče meni, da v konkretnem primeru dodatno zaslišanje prosilcev za azil ne bi bilo potrebno, ker že iz samih prošenj za azil razvidna neverodostojnost pritožnikov, ne pa kot menijo pritožniki, da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da v primerih hujših neskladij v prošnji za azil upravnemu organi ni več potrebno dodatno zaslišati prosilcev za azil.