TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da dolžnik ni dokazal splošnega pogoja za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ, saj ni navedel takšnih okoliščin, ki bi utemeljevale verjetno izkazanost nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v primeru takojšnje izvršbe. Dolžnik zgolj s pavšalnimi navedbami in brez podaje dokazov, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, ker denarno kaznovanje sodišča ni enkratno dejanje, glede na to, da gre v obravnavani zadevo za izterjavo denarne kazni po uradni dolžnosti v znesku 150 EUR (zaradi prisilitve izpolnitve terjatve iz že pravnomočnega izvršilnega naslova), ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da škoda (izterjava izrečene denarne kazni zaradi neizpolnitve obveznosti), ki dolžniku nastane zaradi izvršbe same (oziroma njene realizacije), ni škoda v smislu 71. člena ZIZ. Prav tako dolžnikove navedbe o eksistencialni ogroženosti zaradi (zgolj) možnosti izrečenih denarnih kazni v prihodnosti (če bo dolžnik vztrajal pri neizpolnitvi obveznosti) tudi ne predstavljajo posebno upravičenega razloga za odlog izvršbe (po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ).