TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Antarktika je edinstvena celina, saj nima domorodnega prebivalstva. Čeprav nima stalnih prebivalcev, pa je prometna postojanka za različne raziskovalne znanstvenike. In je edini prostor, ki si ga nihče ne lasti. Raziskovanje Antarktike je prineslo posledice tudi na pravno področje, saj je bilo treba urediti njen status. Z raziskovanjem so se pojavili interesi po razdelitvi in delitvi Antarktike, prav tako pa je bilo treba pravno urediti vprašanja, povezana z znanstvenim raziskovanjem, da bi to lahko potekalo nemoteno. Zato je na pogajanja o Pogodbi o Antarktiki iz leta 1959 mogoče gledati kot na prizadevanje za vzpostavitev sistema upravljanja za znanstvene raziskave na najbolj oddaljeni celini. Neposredni predhodnik teh pogajanj je bilo Mednarodno geofizikalno leto (IGY) 1957–1958. IGY je potrdilo edinstvene priložnosti za znanstvene raziskave svetovnega pomena, ki jih ponuja Antarktika, in pomen mednarodnega sodelovanja za izkoriščanje teh priložnosti.

Osnovni cilji Pogodbe o Antarktiki so osredotočeni na svobodo znanstvenih raziskav in znanstvenega sodelovanja na Antarktiki ter na ohranitev Antarktike izključno za miroljubne namene. Ti cilji pa so tudi postali zavezujoči s tem, ko so bili vključeni v Pogodbo o Antarktiki. Slednjo je leta 2019 ratificirala tudi Slovenija, s čemer se je zavezala k ohranjanju tega prostora takega kot je, kot prostora za znanost in mir.

2. Zgodovina Antarktike

Prve zapise o obstoju antarktične celine najdemo v času Antične Grčije. Južni polarni krog je z ladjama Resolution in Adventure v letu 1773 prvi preplul britanski raziskovalec James Cook, vendar celine zaradi debeline ledu ni dosegel.¹ Čast prvega koraka na Antarktiko pa verjetno pripada posadki čolna ameriške ladje Cecilia, ki jo je vodil John Davis, februarja 1821.² Pozneje so Antarktiko odkrivale še velike odprave.

Za raziskovalce je bil vseskozi največji izziv osvojitev Južnega polarnega tečaja (90°). Dne 14. decembra 1911 je prvi osvojil Južni polarni tečaj Norvežan Roaldom Amundsenom. Po Amundsenu in Scottu, ki si je tudi takrat prizadeval osvojiti središče južnega tečaja, se na južnem tečaju imenuje ameriška raziskovalna postaja (Amundsen-Scott).³

2.1. RAZVOJ POGODBE O ANTARKTIKI

Dvanajst držav se je pridružilo programu sodelovanja IGY za raziskave in z njimi povezane dejavnosti logistične podpore na Antarktiki: Argentina, Avstralija, Belgija, Čile, Francija, Japonska, Nova Zelandija, Norveška, Južna Afrika, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike. IGY je bil zelo uspešen program znanstvenega sodelovanja. Prelomne raziskave so bile izvedene v različnih disciplinah, vključno z geologijo, glaciologijo, geomagnetizmom, meteorologijo in fiziko zgornje atmosfere.

Da bi se dejavnosti IGY nadaljevale na Antarktiki, so se morali njegovi načrtovalci soočiti s politično realnostjo Antarktike sredi dvajsetega stoletja, vključno z možnostjo mednarodnega konflikta. Prvi možen konflikt je bil morebitni spor glede ozemeljske suverenosti na Antarktiki, drugi pa ideološko in vojaško tekmovanje, zlasti med Združenimi državami in njihovimi zavezniki ter Sovjetsko zvezo in njenimi zavezniki. Ko so se začele dejavnosti na celini in okoli nje, vprašanje ozemeljske suverenosti sprva ni bilo glavno vprašanje, nato pa je sedem držav zahtevalo ozemeljsko suverenost nad deli Antarktike. Te države so bile Argentina, Avstralija, Čile, Francija, Nova Zelandija, Norveška in Združeno kraljestvo. Vseh teh sedem držav je tudi sodelovalo na IGY. Druge države, vključno s preostalimi petimi udeleženci IGY (Belgija, Japonska, Južna Afrika, Sovjetska zveza (Rusija) in Združene države), niso niti uveljavljale niti priznavale zahtev po ozemeljski suverenosti.

Namestitev vojaških sil na Antarktičnem polotoku med drugo svetovno vojno, da bi preprečila morebitno nemško uporabo območja kot baze za pomorske operacije, je povzročila napetosti med Argentino in Združenim kraljestvom, ki so v povojnem desetletju še naraščale, kar je vzbujalo strahove po dejanskem konfliktu.

Na globalni ravni se je v Združenih narodih postavilo vprašanje upravljanja Antarktike in podan je bil predlog za nekakšno skrbništvo OZN nad celino. Države prosilke so to idejo zavrnile. Druga ideja, ki se je pojavila, je bila kondominij osmih držav, ki bi nadziral Antarktiko.

Tudi ta zamisel ni bila sprejeta. Povzročila je močan odziv Sovjetske zveze. S sklicevanjem na zgodnja ruska raziskovanja in novejše sovjetske znanstvene dejavnosti je Sovjetska zveza opozorila, da ne bo upoštevala nobenih odločitev o Antarktiki, pri katerih ne bo sodelovala.

Zaradi navedenih razlogov so se načrtovalci IGY odločili za popolno vključitev Sovjetske zveze v znanstvene programe in so začasno pustili ob strani svoja nesoglasja glede ozemeljske suverenosti. V zameno so se udeleženci IGY zavezali, da bodo delili vnaprejšnje načrte za vse znanstvene raziskave in dali v celoti na voljo rezultate takih dejavnosti po njihovem zaključku.

Neformalni dogovori, pripravljeni za IGY, so bili tako uspešni, raziskave, ki so iz njih izhajale, pa tako produktivne, da so znanstveniki pritisnili na svoje vlade, naj jih vzpostavijo na trajni in zavezujoči podlagi. Posledično so ZDA prevzele pobudo za sklic konference 12 držav IGY. Pogajanja so obrodila sadove s podpisom Pogodbe o Antarktiki leta 1959.⁴

3. Pogodba o Antarktiki

Washingtonska konferenca o Antarktiki je potekala od 15. oktobra do 1. decembra 1959. Pogajanja so dosegla vrhunec s Pogodbo o Antarktiki, ki jo je 1. decembra 1959 podpisalo vseh 12⁵ na konferenci sodelujočih držav. Podpisnice pogodbe so bile Argentina, Avstralija, Belgija, Čile, Francija, Južna Afrika, Japonska, Nova Zelandija, Norveška, Sovjetska zveza, Velika Britanija in ZDA. Te pogodbenice imajo pravico do udeležbe na srečanjih, predvidenih v IX. členu pogodbe (posvetovalna srečanja Antarktične pogodbe). Pogodba o Antarktiki je začela veljati 23. junija 1961, ko so jo ratificirale vse navedene države.⁶ Od leta 1959 je k pogodbi pristopilo 43 drugih držav, trenutno je Pogodbo o Antarktiki podpisalo 55 držav, od tega ima 29, vključno z vsemi 12 prvotnimi podpisniki pogodbe, posvetovalni (glasovalni) status. V XI. členu Pogodbe je določeno tudi območje, za katero velja ta Pogodba, in sicer veljajo določbe te pogodbe za območje južno od 60 stopinj južne zemljepisne širine, tudi za vse ledene police, vendar nobena določba te pogodbe ne prejudicira ali kakorkoli vpliva na pravice ali uveljavljanje pravic katerekoli države po mednarodnem pravu glede odprtega morja na tem območju.⁷ Pogodba o Antarktiki ima štirinajst členov, prek katerih zasleduje dva glavna cilja – ohraniti Antarktiko kot območje samo za miroljubno uporabo in spodbujati svobodo znanstvenega raziskovanja in znanstvenega sodelovanja na Antarktiki. Za dosego teh ciljev pogodba prepoveduje vse vojaške dejavnosti, preizkušanje orožja, jedrske eksplozije in odlaganje jedrskih odpadkov na Antarktiki. Prav tako zagotavlja svobodo znanstvenega raziskovanja na Antarktiki in zavezuje pogodbenice k izmenjavi znanstvenega osebja in rezultatov eksperimentov. S sklenitvijo Pogodbe so se pogodbenice zavezale, da si bodo v skladu z Ustanovno listino Organizacije združenih narodov ustrezno prizadevale, da na Antarktiki nihče ne izvaja dejavnosti, ki so v nasprotju z načeli ali cilji te pogodbe.⁸

Že v I. členu Pogodbe je določeno, da se Antarktika uporablja samo za miroljubne namene in da bodo prepovedani kakršnikoli vojaški ukrepi, kot so vzpostavljanje vojaških baz in utrdb, izvajanje vojaških vaj in preizkušanje vseh vrst orožja. Vendar pa to, tako kot to določa drugi odstavek tega člena, ne po- meni, da ta Pogodba preprečuje uporabo vojaškega osebja ali opreme za znanstvene raziskave ali v druge miroljubne namene. Tudi V. člen je odraz cilja po miroljubnosti in prepovedi vojaških ukrepov, in sicer so izrecno prepovedane jedrske eksplozije ter odlaganje radioaktivnih odpadkov na Antarktiki. Vendar je določeno, da če se sklenejo mednarodni sporazumi o uporabi jedrske energije, tudi o jedrskih eksplozijah in odlaganju radioaktivnih odpadkov, katerih pogodbenice so vse pogodbenice te pogodbe, katerih predstavniki imajo v skladu z IX. členom pravico do udeležbe na zasedanjih, veljajo na Antarktiki pravila, določena v teh sporazumih. Torej za Antarktiko lahko to področje urejajo le mednarodne pogodbe, katerih podpisnice so vse podpisnice Pogodbe o Antarktiki, ki imajo pravico sodelovati na srečanjih iz IX. člena Pogodbe.

Nadalje pa takoj v II. členu pogodba podpisnice zavezuje k ohranjanju svobode znanstvenega raziskovanja, kakršna je bila ustanovljena v času Mednarodnega geofizikalnega leta. In da se za dosego mednarodnega sodelovanja in znanstvenega raziskovanja, podpisnice zavezujejo k izmenjavi informacij o načrtih za znanstvene programe na Antarktiki, da se zagotovita največja gospodarnost in učinkovitost dejavnosti, izmenjavi znanstvenega osebja med odpravami in postajami na Antarktiki ter k izmenjavi rezultatov znanstvenih ugotovitev in rezultatov, ki bodo tudi prosto dostopni.⁹

Zelo pomembno vlogo ima IV. člen Pogodbe, ki je posvetovalnim strankam omogočil, da se izognejo morebitnim konfliktom zaradi ozemeljskih zahtev in opravljajo dejavnosti na Antarktiki v širšem interesu mednarodne skupnosti. Določa, da se nobena vsebina te pogodbe ne razlaga, kot da:

• se katerakoli pogodbenica odpoveduje že uveljavljenim pravicam do ozemeljske suverenosti ali zahtevam po ozemeljski suverenosti na Antarktiki;
• se katerakoli pogodbenica delno ali v celoti odpoveduje katerikoli podlagi za zahtevo po ozemeljski suverenosti na Antarktiki, ki jo ima bodisi zaradi svojih dejavnosti ali dejavnosti svojih državljanov na Antarktiki bodisi iz drugih razlogov;
• prejudicira stališče katerekoli pogodbenice glede njenega priznavanja ali nepriznavanja pravic do ozemeljske suverenosti, zahteve po ozemeljski suverenosti ali podlage za zahtevo katerekoli druge države po ozemeljski suverenosti na Antarktiki.

In da nobena dejanja ali dejavnosti, ki veljajo med veljavnostjo te pogodbe, niso podlaga za podporo zahtevi po ozemeljski suverenosti na Antarktiki ali uveljavitev ali zavrnitev te zahteve niti ne ustvarja katerihkoli pravic do suverenosti na Antarktiki. Prav tako določa, da se v času veljavnosti te pogodbe ne uveljavljajo nove ali razširjajo obstoječe zahteve po ozemeljski suverenosti na Antarktiki. Med veljavnostjo te pogodbe se nobena nova zahteva ali razširitev obstoječe zahteve za teritorialno suverenost na Antarktiki ne uveljavlja.

Pogodba prav tako v VII. členu določa, da ima za spodbujanje ciljev in zagotavljanje spoštovanja določb te pogodbe vsaka pogodbenica, katere predstavniki imajo pravico do udeležbe na zasedanjih,¹⁰ pravico imenovati opazovalce¹¹ za izvajanje pregledov, in sicer ima popolno svobodo dostopa do kateregakoli območja ali vseh območij Antarktike, lahko kadarkoli opravijo pregled vseh območij Antarktike, vključno z vsemi postajami, napeljavo in opremo na teh območjih, ter vseh plovil in zrakoplovov na mestih raztovarjanja ali natovarjanja tovora ali osebja na Antarktiki. Prav tako lahko vsaka pogodbenica, ki ima pravico imenovati opazovalce, kadarkoli izvede opazovanje iz zraka katerega- koli območja ali vseh območij Antarktike.

V Pogodbi je tudi določeno, katero pravo naj se uporablja na območju Antarktike. V VIII. členu je namreč določeno, da so za lažje izvajanje nalog opazovalcev v skladu s Pogodbo in ne glede na stališče posamezne pogodbenice o jurisdikciji nad vsemi drugimi osebami na Antarktiki opazovalci in znanstveno osebje ter člani spremljajočega osebja glede vseh dejanj ali opustitev dejanj, ki se zgodijo med njihovim bivanjem na Antarktiki zaradi opravljanja nalog, izključno pod jurisdikcijo pogodbenice, katere državljani so. Prav tako pa je tudi določeno, da se pogodbenice, ki so glede izvajanja jurisdikcije na Antarktiki v kakršnemkoli sporu, nemudoma posvetujejo med seboj, da bi dosegle rešitev, sprejemljivo za vse. Če med dvema ali več pogodbenicami nastane spor glede razlage ali izvajanja te pogodbe, se pogodbenici ali pogodbenice v sporu med seboj posvetujejo, da bi spor rešile s pogajanji, preiskavo, mediacijo, spravo, arbitražo, sodno poravnavo ali na drug miroljuben način po lastni izbiri. Vsak tak spor, ki ni bil tako rešen, se v vsakem posameznem primeru s soglasjem vseh strank v sporu predloži v reševanje Meddržavnemu sodišču. Tudi če stranke v sporu ne dosežejo soglasja o predložitvi zadeve Meddržavnemu sodišču, jih to ne odvezuje odgovornosti za nadaljnje iskanje rešitve po katerikoli miroljubni poti.¹²

V XII. členu Pogodba določa, da se lahko Pogodba kadarkoli spremeni ali dopolni s soglasjem vseh pogodbenic, katerih predstavniki¹³ imajo pravico do udeležbe na zasedanjih. Po tridesetih letih od začetka veljavnosti pogodbe lahko z namenom preveritve izpolnjevanja zavezujočih določil Pogodbe katerakoli pogodbenica, katere predstavniki imajo pravico do udeležbe na zasedanjih,¹⁴ v sporočilu depozitarju zahteva sklic konference vseh pogodbenic in se taka konferenca skliče v najkrajšem možnem času, da se pregleda izvajanje pogodbe.

V XIII. členu Pogodba določa, da morajo vse države podpisnice Pogodbo o Antarktiki ratificirati. Ureja tudi pristop novih podpisnic, in sicer k pogodbi lahko pristopijo vse države članice OZN in druge države s povabilom oziroma soglasjem držav pogodbenic s posvetovalnim statusom. To določbo lahko razlagamo v smislu omejevanja članstva, saj lahko nova država pristopi le na izrecno povabilo podpisnic pogodbe s posvetovalnim statusom. Prav tako je določen samo pristop novih držav, ni pa urejen pristop drugih subjektov, kar moramo razlagati tako, da pristop k Pogodbi ni dovoljen drugim subjektom, kot je na primer nevladna organizacija Greenpeace, ki bi gotovo imela interes za pristop.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Opombe:

¹ Thaddeus von Bellingshausen (1819-21), v: Antarctic Guide, (3. 11. 2022).

² Who first set foot on Antarctica?, v: (3. 11. 2022).

³ Amundsen-Scott South Pole Station, National Science Foundation, (3. 11. 2022).

⁴ Tucker Scully: The Development of the Antarctic Treaty System, (2. 6. 2023).

⁵ Vseh dvanajst držav, ki so bile dejavne na Antarktiki v IGY in so nato sprejele povabilo vlade Združenih držav Amerike za sodelovanje na diplomatski konferenci, na kateri so se pogajali o pogodbi.

⁶ Conference on Antarctica, Washington, D.C., 15. oktober 1959, The Antarctic Treaty.

⁷ To Pogodba prepušča veljavnim določbam mednarodnega prava.

⁸ X. člen Pogodbe.

⁹ III. člen Pogodbe.

¹⁰ Iz IX. člena te Pogodbe.

¹¹ Pogodbenice za opazovalce imenujejo svoje državljane. Njihova imena sporočijo vsem drugim pogodbenicam, ki imajo pravico imenovati opazovalce, prav tako pa jih obvestijo o zaključku njihovega mandata.

¹² XI. člen pogodbe.

¹³ Iz IX. člena Pogodbe.

¹⁴ Iz IX. člena Pogodbe.