TFL Vsebine / Pravni članki

Tožilec mora biti pri pregonu kaznivega dejanja davčne zatajitve pozoren na vse okoliščine kaznivega dejanja in na zakonitost pridobljenih dokazov. Za ustrezno kvalifikacijo kaznivega dejanja mora poznati in upoštevati vse spremembe zakonskega določila in pripadajočo sodno prakso ter oceniti, ali je katero od novejših zakonskih določil za konkretnega storilca milejše. Ker je določilo blanketna norma, je potrebno tudi osnovno poznavanje ustreznih davčnih predpisov, ki to normo konkretizirajo. Tožilec mora znati prepoznati primere, v katerih je storilec kaznivega dejanja davčne zatajitve izpolnil zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja, saj je mogoč realni stek s kaznivimi dejanji, kot so ponareditev poslovnih listin, zloraba položaja ali zaupanja ter pranje denarja. Tožilec delo policije usmerja že tekom predkazenskega postopka. Prvi korak je pridobitev dokumentacije, ki jo je zbral davčni organ. Ker taka dokumentacija prehaja v kazenski postopek, se postavi vprašanje njene uporabnosti, saj ni pridobljena z določili Zakona o kazenskem postopku. Kot izhaja iz obširne domače in tuje sodne prakse, je taka dokumentacija načeloma veljaven dokaz, če ni pridobljena s kršitvijo človekovih pravic. Prispevek je namenjen orisu prav teh dilem in prikazu zakonskih določil in sodne prakse, ki je lahko v pomoč tožilcem pri obravnavanju kaznivega dejanja davčne zatajitve.