TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 69, deseti, enajsti in dvanajsti odstavek 74. člena, štirinajsti odstavek 77. člena ter 82. in 86. člen Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16 in 158/20) niso v neskladju z Ustavo.

Časovno omejena veljavnost okoljevarstvenih dovoljenj, ki se lahko podaljša, če naprava ali obrat ob izteku veljavnosti dovoljenja izpolnjuje pogoje, pod katerimi se je to izdalo, ni edini način za zagotovitev rednega preverjanja skladnosti delovanja naprav in obratov z okoljevarstvenimi zahtevami. To zagotavlja tudi preverjanje in sprememba okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti vsakih deset let. Ta ukrep zato ne znižuje ravni varstva pravice do zdravega življenjskega okolja.   Sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju javnih oblasti na nadzakonski ravni najbolj izčrpno ureja Aarhuška konvencija. Da bi bil zakon skladen s pravico javnosti do sodelovanja pri okoljskem odločanju javnih oblasti, mora izpolnjevati zahteve Aarhuške konvencije. Ureditev sodelovanja javnosti v postopkih izdaje okoljevarstvenih dovoljenj in njihovega spreminjanja te zahteve izpolnjuje.    Ureditev, ki ne omejuje več časovne veljavnosti okoljevarstvenih dovoljenj, preverjanje ustreznosti teh z vidika okoljevarstvenih zahtev pa ureja na drugačen način, ne vpliva na zagotavljanje varstva zemljišč, kot ga določa 71. člen Ustave. Enako velja glede varovanja naravne in kulturne dediščine, ki ga določa 73. člen Ustave.   Možnost določitve manj strogih mejnih vrednosti emisij v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja in v postopku njegove spremembe ni urejena v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Meje uporabe te možnosti so jasno opredeljene.    Uporaba nedoločnih pravnih pojmov sama po sebi ne pomeni kršitve načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisov. Pristojni organ mora v konkretnem primeru njihovo vsebino napolniti skladno z Ustavo, zakoni  in pravom Evropske unije, če pomenijo izvajanje prava Evropske unije.    Manj stroge vrednosti emisij se določajo glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Pristojni organ mora ugotoviti, ali je manj stroge vrednosti emisij sploh mogoče določiti, in če jih je, ali je upravljavec naprave izkazal, da bi doseganje ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, kot so opisane v zaključkih o najboljših razpoložljivih tehnikah, povzročilo nesorazmerno višje stroške v primerjavi s koristmi za okolje zaradi geografskega položaja ali lokalnih okoljskih pogojev naprave ali njenih tehničnih značilnosti. Odločitev mora utemeljiti. S tem je zadoščeno tudi zahtevi po določnem in predvidljivem ravnanju organov pri razlagi predpisov, ki izhaja iz načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisov.