TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Dolžnik s tem, da denarni znesek svoje denarne obveznosti v primeru upnikove zamude (325. člen ZOR) položi na hranilno vlogo na vpogled (in brez odpovednega roka), ki je na hranilni knjižici na prinosnika (ali na prinosnika in na geslo), zgolj ustvari kvalificiran legitimacijski papir, ki je sposoben za sodno položitev (1. odstavek 168. člena ZNP) zaradi izpolnitve denarne obveznosti (1. odstavek 327. člena ZOR) do zneska zadnjega vpisanega stanja v hranilni knjižici (2. odstavek 1044. člena ZOR). Ne opravi pa še s tem sodne položitve dolgovane stvari (1. odstavek 327. člena ZOR) niti dejanja, ki bi imelo učinke sodne položitve. Če dolžnik tako hranilno knjižico (v primeru hranilne knjižice na prinosnika in na geslo pa hranilno knjižico in potrdilo izdajatelja knjižice o geslu) izroči drugi osebi, nastopijo učinki izpolnitve samo, če je tako ravnal po sporazumu z upnikom oziroma po upnikovi zahtevi (1. odstavek 305. člena in 1. odstavek 308. člena ZOR).

Tožnica je svoj tožbeni zahtevek oprla na zatrjevane medsebojne obveznosti pravdnih strank, ki sta jih prevzeli s sklenitvijo sodne
poravnave v zadevi I P 533/88 sodišča prve stopnje, katero sta sklenili 13.6.1991 in katere izvod sta prejeli 4.10.1991. Vložena
tožba pri zatrjevani trditveni podlagi vsebuje stališče, da mora tožnica zaradi spora med pravdnima strankama o tem, ali je tožnica izpolnila svojo obveznost, s tožbo zahtevati izpolnitev toženčeve obveznosti iz navedene sodne poravnave in da so torej izpolnjene predpostavke za tožbo z obravnavanim tožbenim zahtevkom. Sodišči prve in druge stopnje sta to stališče sprejeli. Ker gre za vprašanje procesnega prava, je revizijsko sodišče na ta procesni okvir sojenja po uvodoma povedanem vezano in lahko presoja ter tudi mora presojati le vprašanja uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko podlago. Glede na to, da gre pri obravnavani sodni poravnavi z materialnopravnega stališča za pogodbo (člen 1093.1 ZOR), je revizijsko sodišče pooblaščeno tudi za presojo vsebine te poravnave z izhodišč, ki v izpodbijani sodbi niso bila upoštevana, ker gre za razlago pogodbe in torej za uporabo materialnega prava (člen 99.1 v zvezi z 10. členom ZOR).

Toženčeva pogodbena obveznost (iz sodne poravnave v zadevi I P 533/88 sodišča prve stopnje) je jasno dogovorjena: izstaviti mora listino (tisto iz tožbenega zahtevka) ob sočasnem izplačilu celotnega zneska 25.000 DEM, katerega sta se zavezala njemu plačati tožnica in njen sin - prva 20.000 DEM, drugi 5.000 DEM, oba po srednjem tečaju na dan plačila. Razlaga te toženčeve obveznosti pride v poštev le po določbi člena 99.1 ZOR, ki pravi, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Določitev zapadlosti toženčeve obveznosti z besedami 'ob sočasnem izplačilu' ni bila sporna, zato je v kontekstu tega spora treba le spomniti, da očitno po razlagi obeh pogodbenikov v sporu, tj. pravdnih strank, pomeni tudi: ne pred izpolnitvijo plačilne obveznosti sopogodbenikov.

Glede na pravkar povedano je bilo odločilno dejansko vprašanje v tej pravdi, ali je tožnica (sama ali skupaj s sinom) v celoti izpolnila pogodbeno obveznost toženčevih sopogodbenikov iz citirane sodne poravnave, pred katere izpolnitvijo iztoževana toženčeva obveznost ni dospela. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica dne 4.10.1991 položila 325.000,00 din (sedaj SIT) kot dinarsko (sedaj tolarsko) protivrednost 25.000 DEM po tedanjem srednjem tečaju DEM (13,00 din za 1 DEM), in sicer na hranilno vlogo pri Komunalni banki, pri čemer je hranilna knjižica na geslo pri tožničinem pooblaščencu. Tožnica je torej dokazala v tožbi zatrjevano dejanje, ki naj bi pomenilo izpolnitev njene (in njenega sina) obveznosti. Tožnica ni zatrjevala, da naj bi to 'dejanje izpolnitve' predstavljalo izpolnitve tožencu kot upniku ali s pogodbo določeni ali od toženca določeni osebi (člen 305.1 ZOR). Prav tako ni zatrjevala, da naj bi šlo za plačilo s posredovanjem banke, pri kateri ima upnik račun (v smislu člena 318.1 ZOR). Tudi izpodbijana sodba nima take opredelitve. Zato ni treba utemeljevati, zakaj ni šlo za katerega izmed pravkar navedenih načinov izpolnitve denarne obveznosti.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi sprejelo tožničino stališče, da naj bi tožnica z ugotovljeno položitvijo zneska 325.000,00 din (sedaj SIT) izvršila položitev denarne obveznosti, ki jo je treba izenačiti s sodno položitvijo denarne obveznosti (člen 327.1 ZOR). Sprejelo je tudi tožničino stališče, da je bila do sodne položitve upravičena zaradi toženčeve upniške zamude, za kar je tudi navedlo dejansko podlago. Z vprašanjem, ali je bil toženec v upniški zamudi, bi se bilo treba ukvarjati le v primeru, če bi revizijsko sodišče pritrdilo, da je tožnica izpolnila obveznost na način položitve pri sodišču. Zato je najprej treba odgovoriti na to zadnje, ključno vprašanje, kateremu utemeljeno namenja največ pozornosti tudi toženec v reviziji.

Po določbi člena 327.1 ZOR sme dolžnik položiti dolgovano stvar pri sodišču, če je upnik v zamudi (pa tudi, če je neznan ali če se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, ali če je upnik poslovno nesposoben, nima pa zastopnika). O položitvi dolgovane stvari mora dolžnik obvestiti upnika, če ve zanj in za njegovo prebivališče (člen 327.3 ZOR). S položitvijo dolgovane stvari je dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi (člen 331.1 ZOR). Dolžnik pa lahko položeno stvar vzame nazaj (člen 330.1 ZOR), o čemer mora obvestiti upnika (člen 330.2 ZOR). Če vzame dolžnik položeno stvar nazaj, se šteje, kot da položitve sploh ni bilo (člen 331.5 ZOR). Iz pravkar citiranega jasno sledi, da je dolžnik v primeru sodne položitve prost obveznosti zato, ker si je s sodno položitvijo vzel možnost razpolaganja z dolgovano stvarjo, in sicer od trenutka, ko si je to možnost sam vzel, ter pod razveznim pogojem, da si te možnosti ne bo (z dvigom položene stvari) ponovno pridobil.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno nakazalo problem obrestovanja pri sodišču položene denarne obveznosti, ko je opozorilo, da se hranilne vloge obrestujejo (člen 1045 ZOR), medtem, ko za denarna sredstva, deponirana pri sodišču (člen 327.1 ZOR) to ni predpisano. Vendar pa tega problema ni pravilno razrešilo, prav tako pa ga ni sodišče druge stopnje. Hranilna vloga je vrsta bančnega denarnega depozita (člen 1043.1 v zvezi s členom 1035 ZOR). Banka izda vlagatelju hranilne vloge hranilno knjižico (člen 1043.1 ZOR), ki se lahko glasi na ime določene osebe ali na prinosnika ali na geslo (člen 1043.2 ZOR in člen 35.1 Zakona o bankah in hranilnicah, Ur.l. RS 1/91-I). Vse vrste hranilnih knjižic označuje pravna teorija kot kvalificirane legitimacijske papirje, čeprav se za hranilne knjižice na prinosnika v literaturi sreča tudi oznaka vrednostni papir, ki je s stališča bistvenih sestavin vrednostnega papirja (člen 235.1 ZOR) vsaj problematična. Hranilne vloge se glede na naštete vrste hranilnih knjižic razlikujejo predvsem po tem, kaj je potrebno za izročitev hranilne vloge drugemu, tj. za izpolnitev izročitvene obveznosti pri prenosu terjatve, ki jo ima iz naslova hranilne vloge vlagatelj nasproti izdajatelju hranilne knjižice (banki ali hranilno-kreditni organizaciji, člen 1043.1 ZOR). Za izročitev hranilne vloge na hranilni knjižici na ime določene osebe (vlagatelja) ne zadošča le izročitev hranilne knjižice drugemu, ampak je potrebna tudi pismena izjava vlagatelja, da sme prevzemnik razpolagati s hranilno vlogo. Za izročitev hranilne vloge na hranilni knjižici na prinosnika zadošča izročitev hranilne knjižice. Hranilna knjižica na geslo se natančneje opredeljuje kot hranilna knjižica na prinosnika in na geslo. Za izročitev hranilne vloge na taki hranilni knjižici zadošča izročitev hranilne knjižice in neoblična seznanitev (zadošča že prejšnja seznanjenost) prevzemnika z geslom. Pri razčlenitvi obravnavanega problema se je treba zavedati tudi tega, da so hranilne vloge lahko na vpogled ali vezane, z odpovednim rokom ali brez odpovednega roka (člen 1046 ZOR) in da ta delitev velja glede vseh vrst hranilnih knjižic.

Hranilna vloga na vpogled in brez odpovednega roka, položena na bančni hranilni knjižici na prinosnika, je v kateremkoli trenutku
(seveda upoštevaje bančni poslovni čas) likvidna terjatev imetnika hranilne knjižice nasproti vlagateljevemu sopogodbeniku (člen 1043.1 ZOR). Zato je kot kvalificiran legitimacijski papir posebne vrste z ekonomskega stališča praktično enakovredna denarni gotovini. Pod pogojem, da je sedež banke, izdajatelja take hranilne knjižice v pogodbeno dogovorjenem (člen 319.1 ZOR) ali z zakonom določenem (člen 320.1 v zvezi s členom 319.1 ZOR) kraju izpolnitve, je mogoče položitev denarne obveznosti kot hranilne vloge na takšno hranilno knjižico, spremljane z izročitvijo knjižice upniku, šteti za izpolnitev denarne obveznosti s posredovanjem banke na upnikov račun v smislu člena 318.1 ZOR in po tej določbi tudi smiselno presojati čas plačila. Čas plačila je v takem primeru trenutek izročitve hranilne knjižice upniku, ker s tem trenutkom hranilna vloga na taki hranilni knjižici po prej obrazloženem postane upnikova hranilna vloga.

Sodišče lahko sprejme v sodni depozit tako denar kakor tudi vrednostne papirje, ki se lahko vnovčijo (člen 168.1 ZNP, Zakona o
nepravdnem postopku, Ur.l. SRS 30/86). Po presoji revizijskega sodišča je glede na vse doslej obrazložene lastnosti hranilne vloge na vpogled in brez odpovednega roka, ki je položena na hranilni knjižici na prinosnika, treba šteti položitev take hranilne knjižice kot položitev vrednostnega papirja v smislu člena 168.1 ZNP. Učinek take sodne položitve (člen 327.1 ZOR) je enakovredna položitvi tistega denarnega zneska, ki je v hranilni knjižici vpisan kot zadnje vpisano stanje (člen 1044.2 ZOR) pred dnem sodne položitve. Kolikor gre za hranilno knjižico (na prinosnika in na geslo), je mogoč obrazloženi učinek sodne položitve take knjižice (in s tem sploh možna položitev take knjižice) samo, če dolžnik hkrati s knjižico položi tudi geslo, potrjeno od izdajatelja knjižice. Dolžnik mora namreč pri taki položitvi sodišču skupaj s hranilno knjižico na geslo na opisani način izročiti tudi geslo, če naj nastopijo učinki sodne položitve (predvsem ugasnitev obveznosti, člen 331.1 ZOR). Navedba gesla v predlogu za sprejem depozita ne zadošča, ker ne gre za del opisa predmeta depozita (člen 170 ZNP), ampak gre za vsebino tega kvalificiranega legitimacijskega papirja, brez katere ta papir ne more biti izenačen z ustreznim denarnim zneskom pri sodni položitvi denarne obveznosti kot dolgovane stvari (člen 327.1 ZOR). Fizično vzeto je potrdilo izdajatelja hranilne knjižice o geslu predmet depozita, skupaj s hranilno knjižico na geslo. Tako presojo narekujejo tudi razlogi tajnosti in varnosti, ki so v bančnem poslovanju razlogi za izdajanje hranilnih knjižic na geslo.