TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1193/2012-10 z dne 9. 4. 2013 se razveljavi v delu, ki se nanaša na davek na dodano vrednost, odmerjen v točki I.3. izreka odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-709/2009-24-0803-68 z dne 21. 9. 2009, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških tega revizijskega postopka postopka se pridrži za končno odločbo.

Kaj je nedovoljeno izogibanje ali nedovoljena zloraba drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in kaj dovoljena davčna optimizacija, sta vprašanji, ki ju je treba presojati od primera do primera. Davčni zavezanci imajo nedvomno pravico sklepati vse pravne posle, ki niso prepovedani, pri tem pa jih lahko vodijo tudi davčni premisleki. Davčni zavezanci niso zavezani posle voditi tako, da se čim bolj poveča davčni prihodek države. Če pa davčni zavezanci sklepajo posle ali več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je brez tako organiziranih poslov ne bi bilo mogoče doseči, pridobitev takšne davčne ugodnosti pa je v nasprotju z namenom davčnih predpisov, hkrati pa je iz okoliščin primera razvidno, da je pridobitev davčne ugodnosti edini cilj davčnih zavezancev, je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključiti, da so davčni zavezanci s tako umetno ustvarjenimi pravno-poslovnimi odnosi bodisi zlorabili ali pa se izognili predpisom, ki sicer dopuščajo sklepanje takšnih pravnih poslov, v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Okoliščine, ki jih kot ključne za presojo o tem, da je v tem primeru izpolnjen pogoj za zavrnitev odbitka vstopnega DDV, ki jih navajata upravna organa in prvostopenjsko sodišče (revident ni preveril domnevnega ponudnika, opustil je sestavljanje poslovnih listin, z izvajalci je imel le ustno komunikacijo, nima pisnih dokazil o zatrjevanem poslovnem razmerju) ne zadostujejo za zaključek, da je revident vedel ali moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo sistema DDV. Zgolj z okoliščinami, ki spadajo v sfero izdajatelja računa oziroma izkazujejo nepravilnosti izdajatelja računa, načeloma ni mogoče utemeljiti neskrbnosti prejemnika računa, okoliščine, ki spadajo v sfero prejemnika računa, pa morajo biti za tak sklep zadosti prepričljive. Ugotovitev, da je zavezanec opustil preveritev, ki jih ni bil dolžan opraviti, pa, vsaj v obravnavnem primeru, niso zadostna podlaga za tak sklep.