TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.678,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, bi bil lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah naslednicah. V obravnavani zadevi pa gre za spor med posameznim varčevalcem in Ljubljanske banke d.d., pri reševanju katerega ta ugovor ni utemeljen. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-1857/07, U-I-161/07 z dne 3. 12. 2009 zavzelo stališče, da ureditev, ki veže nadaljevanje prekinjenih in odloženih postopkov v zvezi z deviznimi hranilnimi vlogami na rešitev zapletenega nasledstvenega vprašanja, ki ni odvisno le od volje slovenskega zakonodajalca, pomeni v okoliščinah obravnavanega primera za imetnike deviznih hranilnih vlog arbitrarno negotovost, ki povzroči izvotlitev pravice do sodnega varstva. Poudarilo je, da noben cilj ne more upravičiti posega v pravico do sodnega varstva, če je njegova posledica sprejem ukrepa, ki to pravico povsem izključuje. Pravilno je torej izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da je spore med posameznimi varčevalci in Ljubljansko banko d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Odločitev tožene stranke, da prevzame obveznosti GF Zagreb pred dokončno sanacijo podružnice in da soglaša s tem, da podružnica samostojno porablja dinarske brezobrestne kredite, ki so bili odobreni na račun prenakazanih deviznih vlog, je bila poslovna odločitev tožene stranke, ki nikakor ne more vplivati na njeno odgovornost za obveznosti podružnice v razmerju do posameznih varčevalcev.

Institut spremenjenih okoliščin je namenjen uravnoteženju obveznosti pogodbenih strank, potem ko je ta zaradi spremenjenih okoliščin porušena, pri čemer je treba upoštevati pravna položaja obeh pogodbenih strank. Pri uporabi tega instituta je zato vselej treba izhajati iz načel pravičnosti in poštenja. Odločitev, za kakršno se zavzema tožena stranka, bi bila s stališča tožnika, ki je v tem pogodbenem razmerju v primerjavi s toženo stranko, ki je gospodarska družba, šibkejša pogodbena stranka, nepoštena in nepravična.

V drugem odstavku 387. člena ZOR je izrecno navedeno, da dolg lahko pripozna dolžnik tudi posredno, npr. s tem, da plača obresti. Pravilna je odločitev sodišča druge stopnje, da ima pripisovanje obresti enak učinek in se je s tem zastaranje pretrgalo.