TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi D. B. in I. B. se zavržeta.

Pritožba Z.S. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje praviloma odloča samo o pritožbah, ki so vložene pravočasno, skladno s tretjim odstavkom 173. člena ZD pa lahko upošteva tudi nepravočasno pritožbo, vendar le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, česar v obravnavani zadevi ni mogoče utemeljiti. Pritožnica, za katero iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se je dedovanju po pokojni M. P. odpovedala, se namreč v pritožbi smiselno zavzema za spremembo prvostopenjskega sklepa tako, da sodišče tudi njo razglasi za zakonito dedinjo po pokojni. S tem, ko bi tudi njej pripadel ustrezen delež na zapuščini in bi se ustrezno zmanjšali dedni deleži preostalih zakonitih dedičev, bi bile pravice teh, ki se opirajo na izpodbijani sklep, v primeru ugodne rešitve pritožbe namreč prizadete.

Pravico do pritožbe v zapuščinskem postopku imajo samo stranke, ne pa tudi tretje osebe.

Upniki so stranke zapuščinskega postopka le, kadar na podlagi 143. člena ZD zaradi poplačila svojih terjatev zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dedičev, česar pa pritožnik v predmetnem zapuščinskem postopku ni uveljavljal.

Po ZD zapuščina po sili zakona (ipso iure) preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD). Glede na sistem dedovanja, ko zapuščina nikoli ni brez titularja, dediči kot univerzalni nasledniki za zapustnikove dolgove že od tedaj odgovarjajo solidarno (tretji odstavek 142. člena ZD), v sorazmerju s svojimi dedni deleži (četrti odstavek 142. člena ZD. Zapustnikovi dolgovi tako niso sestavni del zapuščine in se praviloma (če ni dogovora dedičev) ne ugotavljajo v zapuščinskem postopku. Določbe ZD o odgovornosti dedičev za dolgove zapustnika se smiselno uporabljajo tudi za dolgove zapuščine, torej tiste, ki so nastali po smrti zapustnika, vendar pa dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, zato se sodišče v zapuščinskem postopku o takšnem dolgu ne opredeljuje in ga s sklepom o dedovanju ne rabi zajeti (razen če je glede tega med dediči sklenjen dogovor), upnik pa ga lahko uveljavlja v pravdnem postopku.

V kolikor je bila volja pritožnice takšna, bi morala izrecno izraziti, da se dedovanju odpoveduje oziroma svoj dedni delež odstopa v korist določenega sodediča (prvi odstavek 146. člena ZD), v kolikor pa bi svoj dedni delež odstopila osebi, ki ni dedič po pokojni, kakor je I.B., česar s svojo izjavo ni pravno veljavno storila, pa bi jo sodišče prve stopnje obravnavalo kot zakonito dedinjo, izjavo o odstopu dediščine pa bi lahko razumelo le kot zavezo dediča, da po razdružitvi dediščinske skupnosti tretji osebi prepusti premoženjsko korist, ki jo je prejel na račun svojega dednega deleža (tretji odstavek 146. člena ZD).

Z ozirom na določilo tretjega odstavka 207. člena ZD je sodišče prve stopnje pravice pritožnice, ki ni prišla na narok, čeprav je bila v redu povabljena, pravilno obravnavalo po podatkih, s katerimi je razpolagalo in upoštevajoč njeno pisno izjavo o odpovedi dediščini, ki je prispela do izdaje sklepa o dedovanju.