TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Z zavrnitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (EPA 469-V) in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (EPA 467-V) na referendumu bi nastale protiustavne posledice.

S prvim odstavkom 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi je Ustavnemu sodišču zaupano, da v vsakem primeru posebej oceni, ali bi bile z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona na referendumu prizadete tako pomembne ustavne vrednote, da bi bilo zaradi tega dopustno poseči v človekovo pravico do referenduma. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi zakonodajalcu omogočala zlorabo oziroma izigravanje njegove zakonodajne pristojnosti, ki bi izničilo pravico do referenduma. Ustava in odločbe Ustavnega sodišča ne zavezujejo samo Državnega zbora kot zakonodajalca, temveč tudi državljane, kadar oblast izvršujejo neposredno z odločanjem o posameznem zakonu na referendumu. V Sloveniji je vzpostavljena ustavna demokracija, katere bistvo je v tem, da vrednote, ki jih varuje Ustava, prevladajo nad demokratično sprejetimi odločitvami večine. Z odločbo št. U-I-159/08 je Ustavno sodišče že drugič ugotovilo protiustavnost zakonske ureditve plač sodnikov. Državni zbor je za odpravo protiustavnega stanja sprejel noveli Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Zakona o sodniški službi, vendar zakona zaradi vložene zahteve za zakonodajni referendum še ne veljata. To pomeni, da se zaradi neizvršitve odločbe Ustavnega sodišča nadaljuje protiustavno stanje, ugotovljeno že z odločbo št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 iz leta 2006. Kadar Ustavno sodišče na podlagi 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču ugotovi protiustavnost zakona ter naloži Državnemu zboru, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v določenem roku, mora Državni zbor, da bi to protiustavnost odpravil, v tem roku sprejeti novo zakonsko ureditev. Neizvršitev odločbe pomeni kršitev 2. člena in drugega odstavka 3. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-159/08 poudarilo, da iz načela delitve oblasti izhaja zahteva po enakovrednosti vseh treh vej oblasti, zato mora biti položaj sodne oblasti in sodnikov kot nosilcev te oblasti urejen primerljivo s položajem nosilcev drugih vej oblasti, tako da so zagotovljeni neodvisnost sodnikov in avtoriteta sodne oblasti. Ti ustavnopravni vrednoti nista sami sebi namen, temveč sta v pomembni vlogi zagotavljanja človekove pravice do sodnega varstva in sta dva izmed temeljnih pogojev delovanja demokratične in pravne države. Zato gre tako za spoštovanje odločb Ustavnega sodišča, kar je že samo po sebi pomembna ustavnopravna vrednota, kot tudi za zagotovitev enega izmed temeljnih pogojev za učinkovito izvrševanje sodne oblasti in s tem za učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na katerih slonijo temelji ustavne ureditve. Navedenim ustavnim vrednotam stoji nasproti pravica do referenduma, ki je kot človekova pravica posebej ustavno varovana (90. člen v zvezi s 44. členom Ustave). Ustavno sodišče je presodilo, da je treba dati ustavnim vrednotam, ki bi bile prizadete z zavrnitvijo zakonov na referendumu, prednost pred pravico do referenduma. Nadaljevanje protiustavnega stanja, ki bi ga povzročila zavrnitev zakonov na referendumu, bi bilo ustavnopravno nevzdržno, še posebej z vidika vloge, ki jo ima sodna oblast v pravni državi in posebej pri varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.