TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Skupni lastnik lahko vloži proti drugemu skupnemu lastniku motenjsko
tožbo, če mu drug skupni lastnik odtegne posest skupne stvari.
Razlika z ostalimi posestnimi spori je le v tem, da skupni lastnik in
posestnik ne more uveljavljati ugotovitve o motenju izključne posesti
oziroma vrnitve stvari v izključno posest, temveč le ugotovitev
motenja soposesti in vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja
posesti.
V primeru, da toženec med posestno pravdo stvar proda, je potrebno
dajatveni del motenjske tožbe (zahtevek za vzpostavitev prejšnjega
stanja) zavrniti ne glede na določbe 438. in 195. čl. ZPP, ker bi bil
sklep sodišča o vrnitvi stvari proti tožencu neizvršljiv in ker
tožnik v posestnem sporu tudi nima možnosti restitucijski zahtevek
prilagoditi novi situaciji in namesto njega npr. zahtevati odškodnino
(1. odst. 441. čl. ZPP).

Prvo sodišče je s sklepom z dne 23.1.1979 ponovno odločilo o
motenjski tožbi tožnice proti razvezanemu možu. Ugotovilo je, da je
toženec motil tožnico v njeni posesti dveh gumi-voz, od katerih je
nato večjega tudi odpeljal, in v posesti 4 m3 borovih desk, ki jih je
tudi odpeljal izpred kozolca domačega posestva. Tožencu je zato
naložilo, da se vzdrži vsakega nadaljnjega motenja v zvezi z
vozovoma, oziroma da vrne na prejšnje mesto enako količino
istovrstnih desk. Tožbeni zahtevek na vrnitev večjega voza je
zavrnilo, ker ga je toženec med pravdo prodal.
Ugotovitveni del sklepa sodišča prve stopnje je postal pravnomočen.
Proti pravnomočnemu delu sklepa sodišča prve stopnje je javni tožilec
SRS pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je zahtevi za varstvo zakonitosti
ugodilo, vendar ne iz vseh uveljavljanih razlogov.
S stališčem javnega tožilca, da med skupnimi lastniki ni dopustna
posestna tožba, Vrhovno sodišče SRS ne soglaša. Razvezana zakonca
imata prav gotovo možnost urejati spore glede skupnega premoženja v
rednem postopku, v katerem se odloča o njunih pravicah do tega
premoženja, in lahko v okviru tega postopka ali celo pred njim
predlagata ustrezne začasne ukrepe. Prav tako lahko zaradi spornih
vprašanj v zvezi s fizično delitvijo in uživanjem sprožita nepravdni
psotopek. Vendar s tem njune poti za pravno varstvo še niso izčrpane.
Po mnenju Vrhovnega sodišča SRS lahko brez nadaljnjega vlagata tudi
medsebojne tožbe zaradi motenja posesti. Kot skupni lastnik ima
namreč vsak zakonec, ali razvezani zakonec do delitve skupnega
premoženja, na vsaki stvari skupne lastnine tudi posest. Res ne
izključno, temveč z drugim zakoncem soposest, zaradi katere lahko
stvar v določeni meri, to je skupaj z drugim skupnim lastnikom
uporablja, ali zgolj poseduje. In če ga pri tem drugi zakonec oziroma
skupni lastnik in posestnik omejuje, moti ali celo izključi iz te
skupne posesti, ima zato nedvomno interes in pravice, da zahteva tudi
posestovno varstvo, tako kot vsak drug posestnik. Razlika je le v
tem, da ne more zahtevati ugotovitve o motenju izključne posesti ali
vrnitve stvari v izključno posest. Vsekakor pa lahko uveljavlja
ugotovitev motenja soposesti in vzpostavitev prejšnjega posestnega
stanja soposesti. Tudi tožnica je zato upravičeno sprožila spor
zaradi motenja posesti. Svoje zahtevke bo morala v dopolnjenem
postopku le primerno korigirati.
Preostane le še vprašanje vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja z
nadomestitvijo prodanih desk. V tem pogledu je zahteva za varstvo
zakonitosti utemeljena. Zaradi določbe 438. čl. ZPP bi se v resnici
dalo sklepati, da se tudi v pravdah zaradi motenja posesti uporablja
določba 1. odst. 195. čl. ZPP, ki pravi, da odtujitev sporne stvari
med pravdo ni ovira za nadaljevanje postopka med istima strankama.
Toda ker v posestni pavdi tako kot v ostalih pravdah, proti
dobroverni tretji osebi dajatvena sodba ne bi imal nobenega učinka in
ker poleg tega zahtevka na vrnitev stvari v posestni tožbi ni mogoče
spremeniti v odškodninski ali kakršenkoli drug zahtevek, je glede
dajatvenega dela zahtevka edino na mestu zavrnilna odločba. To velja
zlasti tudi za spor o motenju posesti nadomestnih stvari. Zamenjava
nadomestnih stvari z enako količino iste vrste ni mogoča. Tožnik
namreč lahko s posestno tožbo zahteva nazaj le tiste stvari, ki jih
je imel v posesti in glede katerih je bila njegova posest motena. Pri
nadomestitvi z drugimi stvarmi pa bi dobil stvari, ki jih nikoli ni
imel v posesti in zato ne bi šlo za vzpostavitev prejšnjega
posestnega stanja. Tudi v tem primeru je tako. Če je prvo sodišče
ugotovilo, da je toženec deske v resnici prodal, bo zato moralo
zahtevek na vrnitev deskk zavrniti. Tožnica pa seveda obdrži vso
možnost, da v drugem, premoženjskopravnem sporu proti tožencu,
uveljavlja zaradi tega ustrezen odškodninski ali drug povračilni
zahtevek.