TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in še dodaja, da pritožbeni razlogi, da posluje s krediti in limitom ter da zato ne more plačati sodne takse na račun drugih obveznosti, ne držijo. Kot že navedeno, niti izkazana insolvetnost ne pomeni avtomatično, da se stranko oprosti plačila sodne takse. Tožnica pa posluje, nima blokiranih računov in lahko pridobiva sredstva na finančnem trgu. Ob njenem stanju na tekočih računih bi bilo enkratno plačilo sodne takse v višini 5.161,00 EUR res lahko grožnja nemotenemu poslovanju, mesečni znesek v višini 516,10 EUR pa tega ne pomeni glede na izkazano finančno in premoženjsko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje o obročnem plačilu ji omogoča sodno varstvo, brez da bi bilo zaradi plačila sodne takse ogroženo njeno poslovanje.

Pri tehtanju med oprostitvijo plačila sodne takse stranki, ki je v finančno premoženjskih težavah, in njeno dolžnostjo plačila dolgovanih javnih dajatev, sodišče tehta med pravico do sodnega varstva in obveznostmi do fiskusa. V tem primeru sicer drži dejstvo, da ima tožeča stranka slabo stanje na tekočih računih, vendar pa ima kratkoročna sredstva v višini 15.680,00 EUR in preneseni čisti dobiček višini 47.193,11 (za katerega sicer trdi, da je knjigovodska kategorija, kar pa ne izkaže) in je imela čisti dohodek od prodaje v višini 158.263,00 EUR. Glede na navedeno tako ne drži, da je njeno poslovanje tako slabo, da ji ne bi omogočalo obročnega plačila sodne takse.