TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek na plačilo 3.415.009,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2001 dalje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 20.602,10 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Izgubljeni dobiček kot oblika škode temelji na sklepanju o premoženjskopravnem položaju, v katerem naj bi bil oškodovanec, v kolikor ne bi bilo škodnega dejanja, v primerjavi z njegovim položajem, ki je sledil škodnemu ravnanju povzročitelja škode. Takšno sklepanje je zgolj hipotetično, zato takšne oblike škode ni mogoče dokazati z dokaznim standardom gotovosti, zato v tem primeru zadostuje doseganje mejnega praga verjetnosti, ki presega 50 %.

Materialnopravno zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje, ki je na pravico tožeče stranke do priznanja odškodnine zaradi izgubljenega dobička sklepalo že iz ugotovljene okoliščine, da je tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke izgubila vsako možnost, da se po svoje izkaže na trgu GSM telefonije in si pridobi kakršenkoli dobiček. Takšno sklepanje bi imelo podlago zgolj ob predpostavki, da bi vsako podjetniško udejstvovanje na trgu rezultiralo z ustvarjenim dobičkom.

Odškodnina, ki bi bila tožeči stranki priznana izključno v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke, ne da bi bil ugotovljen izgubljeni dobiček, bi imela izključno kaznovalni namen, za kar pa ni podlage v splošnih določbah odškodninskega prava niti v ZOR niti v sedaj veljavnem OZ.

Vprašanje prisoje odškodnine brez ugotovljenega dobička je potrebno ločiti od vprašanja odmere odškodnine na podlagi prostega preudarka iz 1. odstavka 216. člena ZPP. Pooblastilo sodišča v smislu proste presoje je v tem primeru podano zgolj glede odmere višine zneska odškodnine, ki bi jo bilo sicer nemogoče ali z nesorazmernimi težavami ugotoviti. Predpostavka za takšno odmero odškodnine pa je, da je izkazan temelj za odškodnino, torej bi morala, preslikano na konkretni primer, tožeča stranka predhodno dokazati, da bi v spornem obdobju poslovala z dobičkom.

Otežen položaj tožeče stranke pri dokazovanju višine škode je potrebno pripisati predvsem dejstvu, da vsi primerljivi podatki družbe M. temeljijo na tržnem položaju, ki ji ga je brez pravne podlage omogočila tožena stranka. Sama neizračunljivost izgubljenega dobička zato ne bi smela iti v škodo tožeči stranki ob predpostavki, da bi s stopnjo verjetnosti, ki presega mejni prag 50 %, uspela dokazati, da bi uspela z realizacijo načrtovanega projekta. V kolikor bi tožeča stranka tako uspela dokazati svojo pravico do odškodnine, bi sodišče moralo o sami višini odškodnine sklepati po prosti presoji v smislu 1. odstavka 216. člena ZPP. Pri tem sklepanju bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na vse razpoložljive podatke, med drugim tudi ocene izvedenca o vplivu medsebojnega konkurenčnega vpliva več udeležencev na trgu teh storitev.