TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če sodišče obdolženca spozna za krivega več kaznivih dejanj, od
katerih ima eno tudi znake prekrška, kazen, izrečena za prekršek pa
je že izvršena, všteje to kazen v enotno kazen, vendar le do višine
posamezne kazni, določene za tisto kaznivo dejanje, ki ima tudi znake
prekrška.

S sodbo prve stopnje je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega
dejanja po 359. čl. Carinskega zakona in kaznivega dejanja
nedovoljene trgovine po 147. čl. KZS. Za kaznivo dejanje po 359. čl.
Carinskega zakona mu je bila določena kazen 4 mesece zapora in 25.000
din denarne kazni, za kaznivo dejanje nedovoljene trgovine po 25.000
din denarne kazni. Obdolženec je bil pred tem že kaznovan za carinski
prekršek, identičen s kaznivim dejanjem po 359. čl. Carinskega zakona
in je zanj že plačal 137.000 din denarne kazni. Zato mu je moralo
sodišče prve stopnje to kazen všteti v kazen za kaznivo dejanje po
359. čl. Carinskega zakona. To je storilo tako, da obdolžencu sploh
ni izreklo enotne kazni, kazen za prekršek pa mu je vštelo samo v del
kazni, določene za kaznivo dejanje po 359. čl. Carinskega zakona, v
denarno kazen.
Sodišče druge stopnje je na pritožbo javnega tožilca zaradi kršitve
kazenskega zakona obdolžencu izreklo enotno kazen, nato pa mu je v
enotno kazen vštelo kazen, plačano za carinski prekršek in to tako,
da je obdolženec za kaznivo dejanje nedovoljene trgovine ostal
nekaznovan, čeprav to dejanje ni bilo identično s carinskim
prekrškom.
Zoper sodbo druge stopnje je javni tožilec vložil zahtevo za varstvo
zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona, storjene v obsojenčevo
korist. Menil je, da je treba v takem primeru kazen za prekršek
všteti ne v enotno, temveč v celotno posamezno kazen za dejanje, ki
ima tudi znake prekrška.
Vrhovno sodišče SRS stališč zahteve ni v celoti sprejelo, ji je pa
ugodilo in ugotovilo, da je bila s sodbo druge stopnje v obsojenčevo
korist prekršena določba 2. odst. 50. čl. KZJ. Svojo odločitev je
takole obrazložilo:
'Če sodišče hkrati sodi storilcu za več kaznivih dejanj, in ga spozna
za krivega, določi za vsako dejanje posamezno kazen, nato pa po
določbah 48. čl. KZJ izreče za vsa dejanja enotno kazen. Z eno sodbo
je namreč mogoče enemu storilcu izreči le eno glavno kazen. Kazni,
določene za posamezna kazniva dejanja, s tem izgubijo svojo pravno
samostojnost v razmerju do glavne kazni in niso izvršljive.
Samostojnost določenih posameznih kaznih se sicer lahko obnovi v
primerih nekaterih procesnih situacij - npr. zaradi izrednega
pravnega sredstva, pomilostitve ali amnestije, itd. Za tako situacijo
v obravnavanem primeru ne gre. Glede na to, da je tedaj izvršljiva le
enotna kazen, ni mogoče pritrditi stališču javnega tožilca, da bi
moralo sodišče druge stopnje obsojencu kazen, plačano za prekršek,
všteti v posamezno kazen, določeno za kaznivo dejanje po 359. čl.
Carinskega zakona. Sodišče druge stopnje je tako ravnalo prav, ko je
odločilo, da se kazen, plačana za prekršek, všteje v enotno kazen.
Nepravilna pa je ta odločba v toliko, v kolikor vštetja denarne kazni
ni omejila na kaznivo dejanje po 359. čl. Carinskega zakona, kot v
zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno poudarja javni tožilec.
Izhodišče določbe 2. odst. 50. čl. KZJ je namreč zahteva, naj ne bo
storilec dvakrat kaznovan za isto ravnanje. Zakon zato določa, da se
v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, všteje kazen, izrečena za
prekršek, le pod pogojem, da imajo znaki kaznivga dejanja tudi znake
prekrška in da je kazen za prekršek plačana. Za kaznivo dejanje po
359. čl. Carinskega zakona je treba ugotoviti, da ima nedvomno tudi
znake carinskega prekrška, za katerega je bil obsojenec spoznan za
odgovornega in je izrečeno kazen tudi plačal. Ocena o identičnosti
ravnanj pa ne velja tudi za kaznivo dejanje nedovoljene trgovine po
147. čl. KZS. To kaznivo dejanje je obsojenec storil z nakupom kave v
inozemstvu. Dejanje je bilo tedaj dokončano, preden je obsojenec
storil carinski prekršek, storjen s tem, da kave, ki jo je kupil z
namenom prodaje, na meji ni prijavil carinskim organom. Javni tožilec
ima prav, ko oporeka pravilnost ocene sodišča druge stopnje, 'da je
treba denarno kazen všteti v enotno kazen zato, ker gre za dvoje
kaznivih dejanj, katerih predmet je isto blago in enaka vrednost
blaga, predmet kaznivih dejanj pa je identičen tudi s predmetom
carinskega prekrška'. Nedvomno gre pri carinskem prekršku in kaznivem
dejanju nedovoljene trgovine za dvoje dejanj, ki sta si neposredno
sledili, nista pa identični, saj kaznivo dejanje nedovoljene trgovine
znakov carinskega prekrška nima. Glede na to bi moralo sodišče druge
stopnje za tem, ko je obsojencu pravilno izreklo enotno kazen,
odločiti, da se kazen, plačana za prekršek, všteje le do višine kazni
4 mesece zapora in 2.500 din denarne kazni, določene za kaznivo
dejanje po 359. čl. Carinskega zakona. Ker taka omejitev ni bila
postavljena, je bila določba 2. odst. 50. čl. neutemeljeno
uporabljena širše, kot je bila zakonodajalčeva intencija, ki je
jasna. Ob stališču sodišča druge stopnje bi lahko prišlo tudi do
situacij, ko bi zaradi izreka visoke denarne kazni za prekršek ob
hkratnem sojenju za identično kaznivo dejanje in neko povsem
drugovrstno kaznivo dejanje, zaradi vštetja kazni, plačane za
prekršek, ostal storilec nekaznovan tudi za kakšno zelo hudo kaznivo
dejanje, če ne bi bilo vštetje omejeno le na kazen, določeno za
identično kaznivo dejanje. Zato ima zahteva prav, da je sodišče druge
stopnje s tem, ko vštetja kazni, plačane za prekršek, ni omejilo na
kazen, določeno za kaznivo dejanje po 359. čl. Carinskega zakona, v
obsojenčevo korist kršilo kazenski zakon, saj je ostal obsojenec za
kaznivo dejanje nedovoljene trgovine praktično nekaznovan. Vrhovno
sodišče SRS je to kršitev lahko le ugotovilo, ne da bi posegalo v
pravnomočno sodbo, v prepričanju, da je ta ugotovitev koristna za
potrebe sodne prakse.'