TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. v I., II., III. IV. in VII. točki izreka (v slednji zgolj kolikor se nanaša na obveznosti plačila tožnikov), razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

V obravnavanem primeru gre za kolizijo dveh pravic: pravico denacionalizacijske upravičenke, kateri je sedanja toženka kot denacionalizacijska zavezanka vrnila 1/6 solastninski delež na stavbi, ter pravice bivših imetnikov stanovanjske pravice, ki od toženke zahtevajo odkup stanovanj v stavbi skladno z določbami SZ. Takšna kolizija bi se sicer razrešila v izključno korist denacionalizacijske upravičenke, tako da bi upravičenci do odkupa izgubili svoje pravice tudi glede tistega dela, za katerega je zavezanka za sklenitev pogodbe denacionalizacijska zavezanka, a takšnega rezultata ne opravičuje niti praksa ustavnega sodišča. Tožnikom torej ni mogoče odreči pravice do odkupa, če so sicer izpolnjeni zakonski pogoji.

Tožniki so tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe oblikovali pravilno, to za posamezno stanovanje, na katerem so imeli stanovanjsko pravico in ne za solastniški delež na celotni stavbi, saj stanovanjske pravice na ta način ni mogoče pretvoriti.

Pasivno legitimirana je lahko le toženka, ki je imela pravico uprave na teh stanovanjih, ne pa tudi ostali solastniki stavbe, kot so navedeni v zemljiški knjigi.

Ker je bilo v denacionalizacijskem postopku sporno, ali se bo nacionalizirano premoženje vračalo v obliki solastnine ali pa v obliki dejanske lastnine, je lahko 6 mesečni rok (prvi odstavek 123. člena SZ) začel teči šele po pravnomočnosti odločbe v denacionalizacijskem postopku.

Pravni prednik (četrtega) tožnika pred smrtjo ni uveljavljal pravice do odkupa stanovanja po sodni poti in zato ne gre za premoženjsko pravico, ki bi ob smrti prešla na njegove dediče.