TFL Vsebine / TFLGlasnik

V mislih imam tako tudi sistem zdravstvenega varstva, izobraževanja, pa tudi intervencij ob pomoči staršem, da jim družba v trenutku, ko so sami nezmožni primerno poskrbeti za otroke, pri tem pomaga in jih usmeri.

Članek ne predstavlja sistematičnega pregleda potrebnih ukrepov, niti de lege lata analize sedanjega stanja. Predstavlja razmišljanje o tem, kje imamo kot družba in znotraj nje še posebej odvetniki prostor za izboljšave.

Svoje delo v odvetništvu sem začel daljnega leta 1993. Dolgo sem se izogibal delu z družinskimi zadevami, in to iz preprostega in zelo sebičnega razloga: čustveno breme teh sporov je bilo zame preveliko. Nisem se spraševal, ali imam dovolj znanja, kompetenc ali modrosti za delo na tem področju. Preprosto nisem zdržal bremena objokanih in obupanih strank. Leta so tekla in s staranjem mi niso pešali samo vid, sluh in okus, temveč se mi je nekoliko tudi odebelila koža in sem se s stiskami strank soočal bolj realno. S staranjem čedalje več prenesemo. Po drugi strani sem po dobrem desetletju z nekaterimi strankami stkal odnose, ki močno preraščajo zgolj poklicno sodelovanje. Nekatere od teh strank so potrebovale pomoč pri razvezi in drugih družinskopravnih vprašanjih in tako sem pred približno 15 leti klonil ter se podal bolj zares tudi na področje družinskega prava.

Ta moja odločitev zagotovo sovpada z dejstvom, da sem leta 2004 opravil osnovno izobraževanje za mediatorje, kjer sem se prvič v življenju strokovno srečal s psihologijo: kako delati s strankami, ko so navzoča močna čustva, kakšna je razlika med empatijo in »občutenjem bolečine strank«². To izobraževanje je bilo podlaga za pomembno osebno rast, spremenil sem pogled na svet, pa tudi na lasten odvetniški poklic. Šele tedaj sem spoznal, da so nam tako ljubi paragrafi samo ultima ratio, skrajni način urejanja spornih vprašanj. Uvidel sem, da ljudje ne živijo zato, da bi živeli po pravnih pravilih, ampak da so slednja namenjena temu, da lahko ljudje lažje živimo v skupnosti. Precej ponižno sem si priznal, da sem bil prvih 15 let svoje odvetniške prakse nečimrn in prevzeten poznavalec predpisov, ki je strankam svetoval, naj živijo tako, kot določa pravo in je, tako sem verjel, »prav«. Ne nazadnje bi šla v to smer tudi sodna odločitev v primeru spora! Pri tem nisem opazil, kaj je vzrok in kaj posledica, da je pravo (in z njim pravniki) v službi ljudi, in ne obratno. Komaj takrat sem spoznal, zakaj ljudje »nerazumno« sprejemajo prenizke zavarovalniške ponudbe, zakaj pripoznavajo zahtevke, ki bi jih v pravdi z gotovostjo ubranili. Zato, ker ljudje rešujejo svoje življenjske probleme. Probleme, za katere danes z gotovostjo trdim, da so zelo pogosto odnosni problemi, čeprav se pogosto zdi, da so na primer le premoženjski^.3

Svoje znanje o človeških potrebah v odnosu, o tem, kako prepoznavati ozadje konfliktov, sem poglobil z rednim izobraževanjem na psihološkem področju: od krajših delavnic do enodnevnih izobraževanj. Zagotovo pa sem največ znanja pridobil v enoletnem izobraževalnem programu Imago Facilitator.⁴

S strankami poslej odnos gradim drugače. Opustil sem navijaško-litigacijsko-sugestibilen pristop, s katerim sem prejšnja leta strankam komaj prisluhnil, in preprosto prevzel pobudo o tem, kako bi se skupaj lotili problema. Pravna prognoza ni več odločujoč dejavnik za to, kaj bom svetoval stranki. V celoti sem se začel posvečati njihovim življenjskim težavam: kako jim problem otežuje življenje, kako bi jim ga oteževal večletni sodni postopek, kaj si najbolj želijo, katere želje, cilji ali celo potrebe so onemogočene, ko se soočajo s konkretno težavo. Prognoza pravdnega izida je postala le še informacija, o kateri skupaj s strankami razmišljam, ko postavljam strategijo reševanja problema.

Tak pristop je težaven. Terja veliko več kot le poznavanje predpisov in sodne prakse (kar je že samo po sebi, vemo, velikanski izziv). Zahteva preigravanje alternativ, razumevanje dinamike odnosov, oceno, kako se bo nasprotna stranka odzvala (re-agirala) in kaj bi odziv nasprotnika stranki prinesel ali odnesel. Analiziramo in vrednotimo obstoj rezervnih virov. Ne samo dnevi – tedni ali meseci razmišljanja so potrebni, da se lahko stranka odloči, katero pot bo ubrala že na področjih, kjer je dobro seznanjena z materijo in razmeroma zanesljivo ocenjuje različne dejavnike, ki vplivajo na njeno odločitev. Investitor lahko razmeroma hitro izračuna, ali se bo pogodil s sosedom ali dedičem, ki izsiljuje korist v času odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja. Prodajalec vozil ve, koliko participacije lahko ponudi nezadovoljnemu kupcu, da ga ta ne bo očrnil na družbenih omrežjih, čeprav je lahko zahtevek kupca v celoti neutemeljen.

Kako pa je s tem na družinskopravnem področju? Je zadeva res tako enostavna, da je na primer višja preživnina v interesu otroka, ne glede na to, da bo postopek zaradi zahtevnih vlog trajal najmanj eno leto dlje, kot bi sicer? Je na primer skupno varstvo in vzgoja otroka res takšna korist otroka, da je smiselno čakati na izvedensko mnenje leto dni ali več, v tem času pa se starša obkladata z očitki, kako je »oni drugi roditelj neprimeren «? In zlasti: kako poteka postopek svetovanja strankam? Kako odvetnik in stranka tehtata načelo največje otrokove koristi in kako nastaja odločitev o tem, kako bosta nastopala na sodišču? Smo odvetniki za to sploh kompetentni?⁵

Moj odgovor je enoznačen: odvetnik je gotovo absolutno kompetenten na področju sodnega postopanja. Je poklicni poznavalec tako zapisanih pravil kot sodne prakse, kako na sodišče nasloviti vlogo, poskrbeti za obravnavo zadeve in kako sodišču predstaviti procesno gradivo. In hkrati: odvetnik absolutno ni kompetenten, da bi presojal, katera ravnanja so v korist otroka (7. člen Družinskega zakonika – DZ).

To spoznanje je zorelo kar nekaj let, dokončno pa dozorelo, ko se je na v uvodu omenjenem simpoziju doc. dr. Jana Kodrič, izvedenka klinične psihologije, v svoji razpravi spraševala, kaj sploh je korist otroka, ali je kje definirana in kako ji slediti. Izvedenka je ugotovila, da načelo otrokove koristi ni enoznačno definirano, in ponudila nekaj opornih točk. Izhajala je iz definicije tretjega odstavka 7. člena DZ, po kateri »starši delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju«. Že takoj na začetku me je prepričala s pomislekom, da so čustvene potrebe del širših psihosocialnih potreb. Na tem mestu pripominjam, da že zakonodajalec ni imel razjasnjenih pojmov, ko je oblikoval citirano določilo.

Kot odvetnik pa v tem članku posebej opozarjam na to, da je pri presoji koristi otroka treba upoštevati:

• otrokovo osebnost,
• njegovo razvojno stopnjo in
• njegova hotenja^.6

Sledi vprašanje, koliko teh kriterijev odvetnik (sploh lahko) pozna in ali je posledično sploh upravičen staršem svetovati glede življenjskih družinskih odločitev, denimo, kako naj se odločijo glede stikov otroka z roditeljem. Jasno je, da odvetniki načeloma ne poznamo razvojne psihologije in ne vemo, kakšne so splošne potrebe otrok na posamezni razvojni stopnji, kot tudi ne, kakšne so specifične potrebe obravnavanega otroka glede na njegovo osebnost, pa tudi glede na njegove minule izkušnje (ki so lahko tudi travmatične).

Z drugo besedo: odvetniki ad meritum v družinskih zadevah ne bi smeli imeti odločujoče besede in bi se morali izredno samoomejevati.

Škodljivi odvetniki

Med družinskimi sodniki je pogosto slišati stališče, da so nekateri odvetniki strankam škodljivi. Kot jih razumem, sodniki menijo, da taki odvetniki delujejo v smeri, za katero sodniki presojajo, da ni koristna otrokom.⁷

Z namenom, da bi razmislili in pri sebi ozavestili, kaj se nam odvetnikom dogaja v sodni dvorani oziroma v zvezi z njo, razmišljam o tem, zakaj odvetniki tako pogosto »vemo«, kaj je prav za naše stranke in njihove otroke v družinskih postopkih. Od kod nam želja in smelost, da ljudem svetujemo o življenjskih vprašanjih, ne da bi sploh v podrobnosti poznali njihove življenjske potrebe? Prvi odgovor je gotovo ta, da smo opora svojim strankam v obdobju, ko se počutijo prestrašene, negotove, nemočne ali drugače osamljene v postopku, ki bo ključno posegel v njihova življenja in življenja njihovih otrok. Razumljivo je, da lahko odvetniki na podlagi izkušenj stranki ponudimo več gotovosti, psihološke varnosti, treba podporo in da stranke to potrebujejo ter hvaležno sprejemajo. Vendar: glede na prej omenjeno razmejitev, da je naše vedenje dobro na področju postopka in pravnih pravil, nikakor pa ne na področju prepoznavanja največje koristi otrok, ne moremo mimo zaključka, da odvetniki pogosto prestopamo prag lastnih kompetenc.
Ocenjujem, da so razlogi za nekatere ocene o škodljivosti odvetnikov zbrani v tri skupine:

1. kolizija poklicne obveznosti in rezultata (posledic),
2. navodila strank in
3. zmagovitost ter ego odvetnikov.

1. Kolizija poklica in rezultata (posledic)

Deloma to lahko pripišem razkoraku med procesnimi pravicami in dejansko koristjo otrok. Na primer možnost angažirati izvedenca za ugotavljanje bolj primernega od staršev za dodelitev otrok pri dveh normalno sposobnih starših je nedvomna procesna pravica, ki bo nesorazmerno podaljšala agonijo nemirne družinske dinamike in s tem nestabilnega okolja za otroke. Starši bodo lahko v tem času generirali situacije, ki jim bodo lahko koristile v postopku, lahko bodo sodišče seznanjali z »nepravilnostmi« drugega od staršev, kar naj bi sodišču omogočilo zaključek, da so sami bolj primerni, in tako dalje. Torej: da bi odvetnik stranki ponudil popolno podporo in imel občutek, da je storil »vse, kar je bilo v njegovi moči«, lahko povsem legitimno predlaga določeno postopanje, ki je docela legitimno in se zdi treba za trditvene in dokazne namene glede na procesno situacijo, a je na drugi strani škodljivo za otroke in mogoče celo za stranko.⁸ Že pri postopanju iz te skupine »škodljivih ravnanj« se zavzemam za to, da odvetniki na družinskem področju pridobimo ustrezna temeljna znanja, da bomo sami znali razmišljati in presojati o tem (ter tudi pojasniti strankam), kaj je treba tehtati v takšnem primeru in katere odločitve so boljše, zlasti za otroke. Če naj odvetniki strankam svetujemo postopanja, ki jim bodo koristila, smo pri tem lahko profesionalni samo, če znamo oceniti posledice različnih možnih ravnanj. Dr. Johan Galtung, oče konfliktologije, uči, da se konflikti rešujejo po korakih diagnoza – prognoza – terapija, kar pomeni, da je treba oceniti sedanjo situacijo (diagnoza), oceniti, do kakšnih rezultatov vodijo različne poti (prognoza), in šele nato izbrati sredstvo, ki bo saniralo obstoječo – diagnosticirano situacijo (terapija). Če odvetniki nimamo znanj, da bi prognozirali škodo pri otrocih in družini, če bo izvedenec svoje mnenje pisal leto in pol, je izbira terapije škodljiva (čeprav ne namerno).

2. Zahteva pooblastitelja

Spet drugič odvetniki postopamo v določeni smeri, ker od nas tako terjajo stranke.

Naj ponazorim s primerom: če naša stranka zahteva 100 enot preživnine in od tega ne odstopa, nasprotna stranka pa ponuja 75 enot preživnine, in stranki dogovora kljub našim spodbudam ne dosežeta, bomo praviloma odvetniki sledili volji stranke in procesno vztrajali pri predlogu, da je primerna preživnina 100 enot, kar bomo trditveno in dokazno utemeljevali. Kaj možen scenarij tega primera bi bil, da bi sodišče zadevo začelo obravnavati po letu ali več. Stranki bi z izmenjavo vlog skrbeli za prikaz večjih oziroma manjših potreb otrok, večjih oziroma manjših sposobnosti staršev in pri tem bi se v vlogah izmenjevali skrajni pogledi, ki bi prizadeli tako očeta kot mater. Prizadet roditelj bi bil zaskrbljen vsakič, ko bi prejel vlogo ali drugo sodno pisanje, vsakič, ko bi se sestal z odvetnikom, in jasno več dni pred slehernim narokom.

Man can not not communicate, nas opozarja Watzlawick, in starši svojega strahu, stiske ter nelagodja pred otroki ne moremo skriti. Otroci lahko postanejo anksiozni, izgubijo občutek varnosti. Lahko, da bi zaščitili starše, prevzamejo skrb zanje, opustijo lastne razvojne potrebe. So v stiski, ker imajo občutek, da starši od njih pričakujejo, da se bodo opredelili in stopili na stran enega od staršev. Nedavno mi je stranka – mati povedala, da jo je 10-letna hči po štirih letih razveznega postopka in po pridobitvi izvedenskega mnenja vprašala, zakaj njenega očija nihče ne mara, ko pa je vendar dober človek. To vprašanje razkriva obseg stiske, ki jo otrok doživlja med sodnim bojevanjem, ko starša poveličujeta svoje ravnanje in kapacitete na eni strani, na drugi strani pa drugega prikazujeta v slabi luči.

O potencialni »škodljivosti odvetnika« lahko govorimo takrat, ko odvetnik sledi navodilom stranke, ki otroku objektivno niso v korist. V kateri fazi lahko odvetnik pri svojem delovanju deluje »škodljivo«? Ali odvetnik sploh tehta zahtevo stranke na eni strani in ocenjeno korist/škodo, ki bi bila otrokom s tem povzročena, na drugi? Kako to tehtanje ocenjuje po vsebini – katera znanja s področja ocene koristi otrok sploh lahko uporabi? Družinski zakonik nam v četrtem odstavku 7. člena nalaga, da moramo »v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka«. Torej moramo tudi pri razmišljanju o tem, kaj stranka zahteva od nas, zahtevi stranke brezpogojno slediti samo, če je ta v skladu s koristmi otroka, sicer pa ne. Moje razmišljanje se ustavi ob vprašanju, od kod odvetniku znanje o koristi otrok in kako lahko razmišlja o koristi in škodi, ki ju za življenje otrok v času postopka, pa tudi dolgoročno, povzroči nerealen, stremuški zahtevek (ali ugovor) stranke v postopku odločanja o pravicah otrok.

Vnovič zaključujem, da tega znanja nima. Opre se lahko na življenjske izkušnje, kar je nujen, ne pa zadosten pogoj, če odvetnik nima dodatnega znanja na področju koristi otrok.

3. Zmagovitost in ego

Odvetniki po moji oceni najbolj boleče prestopamo prag lastnih kompetenc, kadar smo osredotočeni na »zmago« v družinskih postopkih, pri čemer je podskupina »zmagovalcev«, ki predstavo o sebi (svojih sposobnostih) vežejo na rezultat postopka, še posebej problematična. To je imel v mislih tudi moderator uvodoma omenjenega simpozija, ki je med kritikami obstoječega sistema posebej opozoril, da nekateri odvetniki nis(m)o primerni za delo v družinskih sporih.

Ne omalovažujem pomena dobro opravljenega dela. Vsem ljudem je lastno, da se uresničujemo tudi skozi lastno delo. Dobro opravljeno delo nam prinese tako zunanje potrditve v obliki zadovoljnih strank kot intrinzično zadovoljstvo, slabo opravljeno delo ali poraz pa frustracijo. Normalno je, da si prizadevamo svoje delo opraviti čim bolje in da se, ko delo opravimo dobro, tako tudi počutimo. S tem ni nič narobe, to je lastno človeštvu. Ampak pozor! Če se starša ruvata za na primer skrbništvo nad otrokom na sodišču, za otroka to psihološko pomeni, da je v negotovosti ves čas ruvanja. Otroka je groza tega, da bi oče ali mama med postopkom izpadla kot »slaba« ali »poraženca«. Živi v strahu, da bo koga od njiju izgubil, in to je zanj nepredstavljiva stiska. Vsaj deloma lahko občutek, kaj bi otroci ob tem lahko doživljali, testiramo, če si kot odrasli odvetniki zamislimo, kako bi se počutili, če bi (v namišljenem) postopku eden naših staršev izpadel kot »luzer in slab«. Za otroka je to neprimerljivo težje, ker je od dobre podobe staršev odvisna njegova lastna varnost. Torej: če premagamo na primer mamo, smo otroku podarili sporočilo o »materi – zgubi«, posredno pa tudi o njem, da je »mala zguba«, pač potomec velike zgube.

Nalijmo si čistega vina: nekateri odvetniki to razumemo, nekateri tega ne razumemo. Odvetniki, ki jih v žaru procesnega adrenalina prevzame občutek, da »če moja stranka ne bo dobila, kar zahtevam, sem slab odvetnik«, ali da »morajo dokazati, da imajo prav«, ali pa na neuspeh vežejo svoje druge težave^,9 ne sodijo na parket dvoran za razprave v družinskih sporih. Nekateri odvetniki s tem nimajo težav. Ti so primerni, ker razumejo, da je delo odvetnika v družinskih postopkih dialoško iskanje vzajemno sprejemljive rešitve, če te ni, pa rešitve, ki bo kar najmanj boleča za vse in hkrati najbolj učinkovita za koristi otrok. Drugi odvetniki bi to lahko dosegli s pomočjo izobraževanja ali terapevtskega ozaveščanja lastnih potreb ter diferenciacije v razmerju do stranke in postopka in prav tako postali odlični za delo na družinskem področju. Tretji tega ne bodo nikoli razumeli. Ti na družinskem področju ne bi smeli delovati.¹⁰

Predlog rešitve: državno licenciranje

Če drži moje zgornje razmišljanje, da odvetniki nimamo osnovnih znanj, na podlagi katerih bi razumevali standard koristi otroka (nekateri pa niti potrebnih osebnostnih lastnosti), se postavi vprašanje, kako lahko institucionalno zagotovimo, da se to spremeni. Ne glede na to, ali oziroma kdaj bomo doživeli spremembo v smeri dodatnih izobraževalnih zahtev in preverjanja odvetnikove primernosti, se vsak od nas sam lahko odloča in pridobiva znanja s tega področja in nekateri kolegi to počnejo zavzeto in resno.

Rad bi izpostavil, da razveze doletijo velik odstotek populacije v Republiki Sloveniji. Po podatkih Statističnega urada RS je to med 31 in 37 odstotki (različno po letih),¹¹ pri čemer v teh številkah niso zajeti podatki o razpadu zunajzakonskih skupnosti. Po nekaterih javno dostopnih podatkih razpad družine zadene več kot polovico populacije. Vpliv, ki ga imamo odvetniki na dinamiko razveznih postopkov, ni majhen in tudi če štejemo, da se večina ljudi razveže samih, brez odvetniške pomoči, je naš vpliv na prihodnost otrok, katerih starši se razvezujejo oziroma urejajo družinska vprašanja, izredno velik. Psihologi poudarjajo, da je zdrav, skladen razvoj otrok družbeno najpomembnejša naloga, od katere so odvisni bodoče zdravstvo, bodoča stroka, bodoče družinske dinamike (prenesenih vzorcev primarnih družin). Zato je skrajni čas, da tudi odvetniki k problemu pristopimo bolj odgovorno, kot je sedanja, desetletja in več stara praksa, ki temelji na pomanjkljivem izobraževanju na področju družinskih razmerij. Zlasti potrebujemo odvetniki več znanja o razvojnih potrebah otrok (kaj potrebujejo otroci določenih starostnih skupin)¹² in pa veščine komuniciranja s strankami, da bodo lahko »odložile« svoje strahove in prevzele odgovorno starševsko vlogo.

Kako nas torej »presejati« in izbrati tiste, ki so primerni, ter izločiti tiste, ki bi s svojim delovanjem lahko škodili otrokom in njihovim interesom? Predlagam, da se uvede državno licenciranje po programu, ki bo zagotovil, da so odvetniki, ki uspešno opravijo preizkus, pridobili znanja, ki so jim manjkala, in lahko svoje delo opravljajo bolj v korist ne samo svojih strank, ampak tudi in zlasti otrok, na katere postopki najbolj vplivajo.

Zavzemam se za to, da naj bo licenciranje urejeno na državnem nivoju, saj po mojem trdnem prepričanju samoregulacija na nivoju Odvetniške zbornice ni sprejemljiva. Pri oblikovanju programa morajo sodelovati strokovnjaki s področja razvojne psihologije, konfliktologije, program pa mora biti zasnovan tudi na način, da udeležencem omogoči nekaj osnovnih terapevtskih spoznanj in pridobitev ustreznega samozavedanja, samokontrole ter kritične samorefleksije.

Že vnaprej svarim, da program ne sme biti dodatna honorarna niša za sodnike in profesorje družinskega prava. Pravno izobraževanje odvetniki dovolj dobro poznamo in dodatnega ne potrebujemo. Potrebujemo znanja zlasti s področja:

1. razvojne psihologije:
   • razumevanje, kaj potrebujejo otroci, ko se starši ločujejo,
   • kakšni so vplivi razveznega postopka in nekaterih najbolj običajnih praks na otroke,
   • kako uspešno omejiti negativne vplive in spodbujati dobre prakse ter
   • kako lahko odvetniki pri tem sodelujemo, da bomo učinkoviti pri zagotavljanju koristi otrok, hkrati pa bomo ostali odvetniki svojih strank (kolizija);
2. podpornega komuniciranja:
   • kaj potrebujejo starši, ko se ločujejo (kako jih pravilno usmeriti);
3. konfliktologije:
   • kako pomagati in spodbujati stranke pri vzajemno sprejemljivi rešitvi družinske reorganizacije;
4. terapevtski aspekti:
   • odvetnik naj v procesu odkrije motive za svoje delo na družinskem področju,
   • ozavesti naj lastne interese,
   • usvoji naj tehnike za diferenciacijo od stranke,
   • izkaže naj osebnostno primernost za delo na družinskem področju,
   • zagotovi naj se mu redna intervizijska in supervizijska podpora.

Zgolj obrobno sem se dotaknil tudi pomena izkušenj pri delu na družinskem področju. Vemo, da se ljudje z leti umirimo, da smo manj bojeviti, da postanemo modrejši, bolj preudarni. Zato sem prepričan, da so zlasti in tudi za delo na družinskem področju potrebne življenjske izkušnje, po možnosti izkušnje, ki smo jih imeli z lastnimi otroki. Trdim, da zelo mladi ljudje praviloma niso primerni za delo na družinskem področju, in predlagam razmislek o tem, da bi se za predlagano licenciranje določila spodnja starostna meja, ki ne bi smela biti nižja od 40, če ne celo 45 let. Nedavno smo se na centru za socialno delo (CSD) pogovarjali o izjemnem delu, ki ga je opravila (meni nasprotna) izkušena kolegica odvetnica, ki v sedmem desetletju življenja zase govori, da deluje bolj kot mama, ki ima pred očmi otroke, kot pa kot odvetnica. Nemara je to recept za dobro delo na družinskem področju, kjer poskušamo otrokom zagotavljati pogoje za uresničevanje njihovih razvojnih potreb, ne pa pravnoteoretične diskurze.

Odvetnik bi za pridobitev licence specialista družinskega prava, ki bi bila pogoj za zastopanje v družinskih zadevah, moral v procesu izkazati, da je osebnostno primeren za delo na tem področju (standard »zdrave pameti «), pa tudi razumevanje teoretskih ozadij in praktičnih pristopov. Program bi bilo treba oblikovati skupaj s strokovnjaki klinične in razvojne psihologije ter izkušenimi trenerji mediacij. Redno delovanje na področju družinskega prava in redna udeležba na intervizijskih in supervizijskih srečanjih bi zadoščala za ohranjanje licence.

Namesto sklepa

Zavedam se, da smo odvetniki samo en segment številnih dejavnikov, ki tako ali drugače vplivajo na transformacijo družine po razpadu življenjske skupnosti. S tem, da bi pridobili dodatna znanja in povečali naš napor pri delu na družinskem področju, ne bi bila rešena niti desetina problemov, ki nastajajo zaradi težkih razvez.

Gotovo ima država na tem področju še veliko možnosti za pomoč ljudem, ki se soočajo s stisko razvez in skrbjo za svoje otroke. Primerjam neadekvatnost energije, ki jo ljudje vlagajo v razvezo, na eni strani in sklepanje zakonske zveze na drugi strani. Samo priprave na poroko trajajo od nekaj mesecev do enega leta, izdatki ob poroki so enormni, pri razvezi pa opravijo formalen razgovor predhodnega svetovanja na CSD, kjer se pogovarjajo izključno o tem, kako si želijo urediti razvezo. Starši bi morali obvezno na izobraževanje o tveganjih in posledicah, ki jih otroci utrpijo v postopku razpada družine. Razumeti bi morali pomen razmejevanja partnerske in starševske vloge, podučeni bi morali biti o razmejevanju svojih potreb in potreb otrok. Potem je tu nujna psihološka podpora staršem, ki je praviloma niso deležni, razen v okviru raznih nevladnih organizacij ali če gre za urgentno zdravstveno oskrbo. Tudi tu je še veliko prostora.

Odvetniki smo torej le delček sistema, kjer lahko svoj prispevek izboljšamo ali pa ostajamo eden bolj problematičnih elementov pri reorganizacijah družin po razpadu partnerskega odnosa. Če vemo, da smo lahko znaten problem, je naša dolžnost, da nekaj storimo v tej smeri in se soočimo z možnimi izboljšavami. Prispevek je namenjen prav temu: kritičnemu pogledu na lastne vrste in razmišljanju o tem, kaj lahko izboljšamo. Imejmo pred očmi, da bodo ti otroci, ki so danes »kolateralna škoda« interesov staršev z našo pomočjo, jutri nosilci svoje, pa tudi naše usode. Od tega, kako dobro se bodo razvijali in koliko bodo travmatizirani (obremenjeni z izkušnjami v otroštvu), je odvisna prihodnost družbe. Ni veliko področij, kjer lahko odvetniki napravimo več dobrega.

¹ Hajtnik, Z.: Sodno izvedenstvo v družinskih zadevah, Odvetnik št. 1 (114) – pomlad 2024, str. 38.

² Občutimo lahko le lastna čustva, zato je besedilo v navednicah. Empatija je sposobnost prepoznati in razumeti strankino čustveno stanje. Če občutimo bolečino skupaj s stranko, gre za t. i. transfer in se v resnici ukvarjamo z lastnimi čustvi.

³ Sem sodijo zlasti: premoženjska razmerja med zakonci, preživnina, zapuščine, spori med družbeniki, sosedski spori itd.

⁴ https://imagoslovenija.si/.

⁵ Namenoma ob strani puščam sodnike in sodnice, kjer so enaka vprašanja prav tako na mestu in vemo, da je izobraževanj zanje premalo, pritisk količine pa enormen.

⁶ Ne počutim se kompetentnega, pa si na tem mestu brez pomisleka dovolim kritizirati opredelitev otroških »hotenj«. Tega termina ne razumem. Na dosedanjih izobraževanjih smo pogosto slišali, da je treba ločevati otroške potrebe, ki jih je treba brezpogojno zagotavljati, in otroške želje, ki jih starši izpolnjujemo, kolikor so v funkciji zadovoljevanja potreb. Kaj je hotenje, ostaja nejasno. Je zahteva 14-letnika, da »hočem igrati igrico na računalniku do polnoči«, hotenje, ki ga je treba upoštevati?

⁷ Seveda se zavedam, da je lahko kateremu od sodnikov »škodljiv« tudi odvetnik, ki onemogoča hitro rešitev zadeve. Vendar to vprašanje presega okvir tega članka.

⁸ Verjetno nas je kar precej odvetnikov že doživelo, da smo obžalovali predlog, da postavimo izvedenca, ker je bil rezultat mnenja za stranko slabši, kot bi bil, če izvedenca sploh ne bi bilo.

⁹ Tudi na primer povsem legitimno skrb, da bi utegnili izgubiti stranko.

¹⁰ Kar je, logično, lahko prednost na drugih področjih odvetniškega delovanja.

¹¹ https://www.stat.si/statweb/Field/Index/17/78; https://www.stat.si/StatWeb/news/Index/9580.

¹² Popolnoma jasno je, da potrebujejo starši, ki se odločijo za razvezo, še veliko več podpore in izobraževanja, preden se podajo na »sodni parket«. A kaj, ko niti po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini nimamo ustreznih izobraževalnih programov (na primer delavnic za obvladovanje nasilja), kaj šele za »navadne« razveze.