TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanih delih potrdijo sklepi sodišča prve stopnje.

Sodišče naroka za obravnavanje predloga za spremembo sklepa o začasni odredbi ni razpisalo, saj v postopku izdaje začasne odredbe ni obligatoren. Postopek za izdajo začasne odredbe mora biti hiter, zaradi česar sodišče ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč ob upoštevanju hitrosti postopka le tiste najpomembnejše. Celovit dokazni postopek pa se bo odvijal, ko bo sodišče meritorno odločalo o tožbenih zahtevkih.

Materialnopravne določbe ZZZDR in DZ so v delu, ki se nanašajo na pravico do stikov, praktično identične. Glavno materialnopravno vodilo za odločitev o stikih je otrokova največja korist. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki ter je, ne glede na to, določbe katerega zakona uporabljamo, zato rezultat isti. Tudi pogoj ogroženosti otroka za izdajo začasne odredbe je v obeh primerih isti.

Namen stikov je v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.

Ob tehtanju možnosti, ali se ohrani obstoječe stanje ali zaupa otroke v začasno varstvo in vzgojo očetu, je neuvid matere v nujnost ohranitve vezi med očetom in otroci, zaradi varstva koristi otrok, terjal spremembo obstoječega stanja. Pritožbeno sodišče se zaveda, da takšna sprememba pomeni psihično obremenitev otrok, vendar pa to ni primerljivo s škodo, ki bo nastala otrokom, če bi prišlo do popolnega odtujitvenega sindroma, zato je sodišče prve stopnje pravilno dalo prednost dolgoročni koristi otrok. Če namreč prvo sodišče ne bi odreagiralo takoj, ko je z visoko stopnjo verjetnosti zaznalo, da mati očetu odtujuje otroke, bi lahko neukrepanje privedlo do situacije, da bi odtujenost napredovala do tiste stopnje, ko običajno stiki ne bi bili več otrokom v korist.

V fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otroka, temveč gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otrok ogrožena.

Vzpostavitev in okrepitev odnosa otrok s staršem, pri katerem ne bivajo, zlasti v situaciji, kjer so stiki otrok s tem staršem omejeni, kot je bilo to v konkretnem primeru, ima prednost pred izvenšolskimi dejavnostmi otrok. Stik lahko odpade oziroma se nadomesti zaradi otrokovih izvenšolskih obveznosti ali praznovanj le v soglasju z obema staršema, kar pomeni, da če ni njunega obojestranskega soglasja, se stiki izvršijo po sodni odločbi. Sicer pa imajo otroci od staršev največ takrat, kadar so z njimi.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožničinim stališčem, da ukinitev stikov otrok z materjo načeloma otrokom ni v korist. Vendar pa, ker je mati stike zlorabljala za manipulacijo z otroki in ker so bili otroci po dveh stikih, ki sta bila izvedena pod nadzorom, travmatizirani, saj mati otrokom z verbalno oziroma neverbalno komunikacijo ni zmogla predati sporočila, da je situacija dobra, je bilo zaradi ogroženih koristi otrok tudi te stike potrebno začasno ukiniti. Ravno zaradi navezanosti otrok na mater, kar pritožba izpostavlja, bi morala mati s svojo avtoriteto pripraviti otroke, da njen odhod s stikov za otroke ne bi predstavljal tako mučnega dogodka oziroma travme, kot izhaja iz poročila CSD o dogajanju po zaključku izvedbe stika pod nadzorom. Odgovornosti za neuspele stike ni mogoče preložiti na socialne delavke CSD, saj vpliv delavca na otroke ne more biti primerljiv z vplivom matere.