TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1743/2021-20 z dne 28. 10. 2024 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Opustitev tega odločanja namreč pomeni, da upravni akt še ni dokončen, kar je ovira za upravni spor, saj se v njem odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

Zavrženje tožbe ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.

V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseb izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po navedeni določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.