TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega N.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Sodišče je dolžno poučiti obdolženca o pravici do uporabe svojega jezika in v zapisnik vpisati celoten pouk in obdolženčevo izjavo pred prvim procesnim dejanjem, pri katerem je obdolženec navzoč in tega kasneje ni dolžno ponavljati.

Odpoved pravici do tolmača ni absolutna: če obdolženec v poznejši fazi postopka spozna, da jezika, v katerem teče postopek, ne pozna v zadostni meri, ima pravico zahtevati, da sodišče zagotovi prevajanje s pomočjo sodnega tolmača. Tudi če sodišče zazna, da obdolženec zaradi pomanjkljivega znanja jezika, v katerem teče postopek, še posebno takrat, ko nima zagovornika, ne more učinkovito sodelovati, je dolžno, tudi brez obdolženčeve zahteve, samo postaviti tolmača.

Določba 427. člena ZKP daje Vrhovnemu sodišču ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti pooblastilo, da poseže v pravnomočno sodbo, ne morejo pa takega predloga podati stranke, saj to po vsebini pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.