TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. V skupno obravnavanje in odločanje se združita postopek po tožbi A.A. in B.B. ter njunih mladoletnih otrok C.C., D.D., E.E. in F.F. zoper odločbo tožene stranke št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012 s postopkom reševanja prošenj za mednarodno zaščito mladoletnih G.G. z dne 23. 10. 2012 in H.H. z dne 4. 2. 2015.

II. Tožbi se ugodi tako, da se odločba št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012 odpravi in se prošnjam za priznanje mednarodne zaščite A.A., roj. ... 1981 v kraju Priština, B.B., roj. ... 1985 v kraju Priština, ter njunih mladoletnih otrok C.C., roj. ... v kraju Priština, D.D., roj. ... 2005 v kraju Priština, E.E., roj. ... 2006 v kraju Ljubljana, F.F., roj. .... 2008 v kraju Frankfurt, G.G., roj. ... 2012 v Ljubljani in H.H., roj. ... 2015 v Mariboru, ugodi ter se jim prizna status subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji v trajanju treh let od pravnomočnosti te sodbe.

III. Z dnem pravnomočnosti te sodbe tožnikom priznana subsidiarna zaščita velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, dokler traja ta zaščita.

Pomanjkanje listinskih dokazov, še posebej, če izvirajo iz države izvora, ne more biti odločilno za dokazno oceno. Tožnika se v postopku nista dovolj konkretno sklicevala na preganjanje zaradi svoje romske narodnosti, ki bi se kazalo v obliki diskriminatornih kršitev njunih ekonomskih in socialnih pravic. Diskriminatorna dejanja v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja v smislu ZMZ-1 in Ženevske konvencije o statusu begunca. Diskriminacija postane preganjanje v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. pri resnih omejitvah možnosti, da si sama zasluži za življenje, dostopa do javnih izobraževalnih in ustanov socialnega in zdravstvenega varstva. V primerih, ko diskriminacijski ukrepi sami po sebi niso resnega značaja, vseeno lahko povzročijo utemeljen strah pred preganjanjem, če v zavesti prizadete osebe ustvarijo občutek strahu in negotovost v zvezi s prihodnjo eksistenco. Načelo varovanja največje koristi otroka mora imeti pomen tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev temeljnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih ter standardih dokazovanja. Zanikanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ima drugačen vpliv na otroke kot na odrasle. Medčloveško ali ponižujoče ravnanje mora doseči minimalno raven resnosti, da se takšno ravnanje lahko obravnava z vidika 3. člena EKČP. Ocena te minimalne ravni pa je nujno „relativna“; odvisna je od vseh okoliščin primera, kot so: trajanje nečloveškega ravnanja, spol, „starost“, zdravstveno stanje, fizični in psihični učinki nečloveškega ravnanja na konkretno osebo. Tudi starost vpliv na presojo pogojev za mednarodno zaščito. Okoliščina mladoletnosti ta prag, ki je potreben za ugotovitev nečloveškega ravnanja iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, lahko znižuje, s tem pa se znižuje tudi prag, ki je potreben za to, da nastopi odgovornost države podpisnice EKČP oziroma članice EU, da zaščiti otroka pred nečloveškim ravnanjem v primerjavi s pragom, ki velja za odrasle. V zvezi z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem otrok ni zaščiteno zgolj preživetje mladoletnih otrok, ampak tudi njihov razvoj.

Tožena stranka ni pridobila kakršnega koli zagotovila v smislu dovolj zanesljive informacije o tem, kam so običajno nastanjeni zavrnjeni prosilci za azil, ki nimajo doma na Kosovu. Ker so tožniki še pripadniki manjšine na Kosovu, v zvezi s katero ni mogoče reči, da ni več primerov diskriminaciji pri dostopu do socialnega varstva, zdravstva, izobraževanja, trga dela, še posebej v okoliščinah, ko pripadniki te manjšine nimajo doma ali sorodnikov na Kosovu, polnoletni člani družine so nepismeni, noben pa nima osebnih dokumentov iz Kosova, je tveganje z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah zelo veliko. Na Kosovu očitno še vedno obstajajo primeri socialno-ekonomske diskriminacije Romov, ki sicer, kot je že ugotovilo sodišče, v konkretnih okoliščinah danega primera ne dosegajo tveganja, da bi šlo za preganjanje tožnikov zaradi njihove narodnosti, vendar pa to tveganje pomembno prispeva k splošnemu tveganju, da bi prišlo v primeru vrnitve do nečloveškega ravnanja.