TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik svoje delovne naloge pri toženki opravljal, kot je bila dolgoletna praksa pri toženki in skladno s Pogodbo o izvedbi strojno-inštalacijskih del v A. Slednja ni določala, da bi bilo potrebno v zvezi z izvedenimi deli, ki so predmet izredne odpovedi, voditi gradbeni dnevnik, knjigo obračunskih izmer ter zapisnike o demontirani opremi, prav tako to ni bila praksa pri toženki. In to niti po tem, ko je dela in naloge od tožnika prevzel E. E. Kot jasno izhaja iz njegove izpovedi, za tovrstna dela tudi noben predpis ne določa vodenja gradbenega dnevnika ali knjige obračunskih izmer. Tudi sicer je vodenje teh dokumentov (v kolikor so potrebni), kot to toženka sama priznava v pritožbi in kot to tudi sicer izhaja iz 10. odstavka 15. člena Pravilnika o gradbiščih, dolžnost izvajalca (in ne tožnika kot skrbnika pogodbe) in je torej kvečjemu izvajalec tisti, ki bi bil dolžan toženki te dokumente predložiti. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da je toženka tožniku, kot skrbniku pogodbe, povsem neutemeljeno očitala, da ni predložil dokumentov oziroma, da je podpisoval primopredajne zapisnike kljub pomanjkanju dokumentacije, ki jo izvajalec sploh ni bil dolžan voditi. Če izvajalec del ne vodi dokumentacije, ker je ni dolžan voditi, je povsem jasno, da dokumentacije, ki je ni, tožnik kot skrbnik pogodbe ne more predložiti.

Denarno povračilo v višini sedmih mesečnih bruto plač tožnika glede na pravilno uporabljene kriterije, ni pretirano, niti ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah (VIII Ips 119/2014, VIII Ips 178/2018, VIII Ips 204/2018). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pravilno upoštevalo in sicer predvsem dejstvo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen 10 let, da je dopolnil 40 let, da je univerzitetni inženir strojništva, ter da se je takoj naslednji dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlil v svojem podjetju. Pravilno pa je upoštevalo tudi, da tožniku glede na dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem, ko je tožnik začel opravljati svojo dejavnost kot samostojni podjetnik, ni priznalo reparacije, ter da tožnik ni uveljavil nobenih pravic, vezanih na prenehanje delovnega razmerja.