TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1114/2002 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2322/2000 z dne 19. 4. 2002, z odločbo Generalnega carinskega urada Carinske uprave Republike Slovenije št. 426-31/645-00/0200-0020 z dne 15. 11. 2000 in z odločbo Carinskega urada Jesenice št. 426-25/914-00/5200-010 z dne 5. 7. 2000 se ne sprejme.

Navedbe pritožnice, da sodba Upravnega sodišča ni obrazložena oziroma da Upravno sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe. po vsebini pomenijo zatrjevanje kršitev 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) oziroma 6. in 13. člena EKČP. Vendar pa je ta očitek pavšalen, saj pritožnica ni opredelila, na katere tožbene navedbe naj Upravno sodišče ne bi odgovorilo. Očitek pritožnice o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave, ki jo zagotavlja tudi 1. člen Prvega protokola k EKČP, je pavšalen. Pritožnica namreč ta očitek utemeljuje le s sklicevanjem na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-60/00 z dne 13. 7. 2000 (Uradni list RS, št. 68/2000 in OdlUS) in odločbe št. U-I-90/03. Pri tem ne pojasni niti tega, katero od stališč, na katerem temeljijo izpodbijane odločbe, naj bi bilo v neskladju z navedeno človekovo pravico, niti tega, kako naj bi ta stališča utemeljevala zatrjevano kršitev človekove pravice do zasebne lastnine v obravnavanem primeru. Očitek Upravnemu sodišču, da je kršilo pravico iz drugega odstavka 23. člena Ustave, pritožnica utemeljuje zgolj s trditvijo, da je sodišče odločalo na nejavni seji, zaradi česar je prepričana, da o njeni tožbi ni odločal senat. To za utemeljitev zatrjevane kršitve ne zadostuje.