TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

43. člen ZVEtL-1 določa, kaj sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so navedeni štirje kriteriji, ki niso opredeljeni kot primarni ali subsidiarni (za razliko od ZVEtL) in jih je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega kriterija avtomatsko še ne pomeni pravice do pripadajočega zemljišča. Ob presoji vseh naštetih kriterijev je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali so predlagatelji uspeli izpodbiti zakonsko domnevo o pripadajočem zemljišču v obsegu gradbene parcele, saj v postopku ni bilo sporno, da pripadajoče zemljišče ni bilo določeno z upravno odločbo.

Ob celoviti presoji vseh štirih meril pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predlagatelji uspeli delno dokazati le preteklo rabo zemljišča z urejanjem in vzdrževanjem ter da so ga občasno uporabljali kot prostor za smetnjake. Ostali trije kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 kažejo na to, da je treba sporni del zemljišča opredeliti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam. Z merili iz prvega odstavka tega člena predlagatelji niso izpodbili zakonske domneve o funkcionalnem zemljišču v obsegu gradbene parcele pod stavbo. Tudi če bi pritožbeno sodišče upoštevalo pritožbene trditve, da ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je sporni del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne bi bilo potrebno postaviti izvedenca urbanistične stroke. Po tretjem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče v tem primeru odloči po prostem preudarku. Prosti preudarek ne pomeni, da sodišče lahko odloča arbitrarno, ampak mora imeti tudi pri takšnem odločanju podlago v ugotovljenem dejanskem stanju. Takšna podlaga je podana z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenke, zato bi bilo tudi po tej določbi sporno zemljišče šteti kot skupno funkcionalno zemljišče k več stavbam.