TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Ker je po prepričanju prvostopnega sodišča tako izdana odredba z dne 8. 4. 1997 zaradi neobrazloženosti vsebinsko prazna, pa slednje pomeni kršitev zakonske določbe glede obvezne obrazloženosti in posledično tudi kršitev ustavno določene človekove pravice glede nezakonitosti izvedenih dokazov, zato je sklenilo, da se sodna odločba na dokaze, ki so pridobljeni z opravo hišne preiskave, ki je temeljila na neobrazloženi odredbi za izdajo le-te, kot tudi na dokaze, ki izvirajo iz teh nedovoljenih dokazov, ne sme opreti, zaradi česar je obrambi ugodilo in iz spisovnega gradiva izločilo dokaze tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Hišna preiskava je namreč formalno procesno dejanje, ki ga ob strogo določenih predpostavkah (člen 214 ZKP) lahko odredi le preiskovalni sodnik, saj se s takšno preiskavo posega v nedotakljivost stanovanja posameznika. Te ključne predpostavke pa so obstoj predpisanega dokaznega standarda in obrazloženost le-tega v izdani odredbi, pri čemer pa iz določbe člena 218 ZKP izhaja podroben način opravljanja hišne preiskave, ravnanje v nasprotju s to določbo pa sicer ima lahko za posledico, da se sodna odločba ne sme opreti na dokaze, ki so pridobljeni s tako preiskavo. Povedano pomeni, da obrazloženost odredbe za hišno preiskavo ni mogoče tolmačiti kot način oprave preiskave, temveč kot ključno predpostavko oziroma pogoj za izdajo le-te, realizacija katere pa je pridržana v nadaljevanju organom odkrivanja. Res je sicer, da sta se od izdaje odredbe za hišno preiskavo (8. 4. 1997) pa do danes spreminjali tako procesna zakonodaja glede potrebnega dokaznega standarda za izdajo take odredbe, še bolj pa ustavnopravna sodna praksa, ki je obrazloženost odredbe za hišno preiskavo, upoštevajoč pri tem tudi prakso ESČP zelo jasno zapovedala. Vendar pa razlogovanje pritožbe, da bi bilo potrebno tolerirati različne (nižje) standarde za takšne posege, kot je hišna preiskava v različnih obdobjih, lahko nevarno in bi pripeljalo do situacije, da bi bili obdolženci pred sodiščem zgolj zaradi različnih obdobij, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, v času sojenja obravnavani različno, torej po različnih standardih, kar bi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko vodilo v neenakopravno obravnavanje v odprtih zadevah, še posebej, ker gre za presojo upoštevanja standarda obrazloženosti, ki je procesni, ne pa materialnopravni institut.