TFL Vsebine / TFLGlasnik

Beseda koherentnost se sicer uporablja v različnih kontekstih, od razprav o utelešeni kogniciji in čuječnosti do novega vala sistemskih teorij in miselnih strategij, s katerimi vrednotimo življenjske situacije, jih povezujemo v koherentno celoto razmišljanja, hitrega in počasnega, da se lahko ustrezno odzivamo, se prilagajamo in karseda uspešno (pre)živimo.[1] Na pravnem področju je koherentnost v prvi vrsti razlagalni argument -argumentum a cohaerentija,ki temelji na domnevi, da je pravo smiselno urejena, skladna in usklajena celota.[2] Glede tega se posebejsklicujem na razpravo akad. prof. dr. Marijana Pavčnika o razlagalnem pomenu pravnih načel, s katero je sodeloval na letošnjih, XXI. nomotehničnih dnevih.[3] V tem pogledu je koherentnost povezana s konsistentnostjo razlage. Praksa Ustavnega sodišča kaže, da se koherentnost in konsistentnost prekrivata v dinamičnem razmerju normativnega in dejanskega stanja, pri čemer je odprto vprašanje pretanjenih razlik med njima. [4] Kar zadeva koherentnost v procesu ustvarjanja prava in normativni dejavnosti, izhajam iz razprave zasl. prof. dr. Albina Igličarja o vrednotah in načelih zakonodajne politike.[5] Načelo ustavnosti in zakonitosti po 153. členu Ustave, denimo, s pravili o usklajenosti pravnih aktov in dejanj ter pravnega reda kot koherentne celote. [6] Gre za neločljiv del t.i. klasične tvarine ustave (materia constitutiones), značilne za moderno državo. [7] Ta tvarina mora biti v ustavi opredeljena tako, da daje pravni ureditvi kot celoti temeljno usmeritev, pomen in zven.[8]

Sodna praksa se pri razlagalnem argumentu koherentnosti konsistentno sklicuje na Pavčnikovo teorijo prava. Višje sodišče v Ljubljani s sodbo iz leta 2021 ugotavlja, da koherentnost z izvedbenimi merili ( kronologije,hierarhije in specialnosti) izhaja iz zahteve po usklajenosti pravnih pravil, vključno z notranjo sistematiko posameznega predpisa oziroma splošnega akta. Zato ni nobenega razloga, kot v navedeni sodbi ugotavlja Višje sodišče v Ljubljani, da inkoherentnost (nasprotja, neskladja) znotraj istega splošnega akta obravnavamo drugače kot inkoherentnost med različnimi splošnimi akti.[9]

Pri koherentnosti v širšem pogledu pravnega sistema velja posebej upoštevati, kar je Pavčnik na XXI. nomotehničnih dnevih povedal o tvarini ustave s poglavitnimi načeli in vrednotami državnopravne uredite, človekovimi pravicami in vsemi tistimi pravnimi sklopi, ki so osrednjega pomena za pravni sistem (npr. vprašanje hierarhije in veljavnosti pravnih aktov). [10] V povezavi s tem je spet pomembna povezava med koherentnostjo pravnega reda in zahtevo konsistentnosti, na katero tudi v razmerju do mednarodnega prava in pravnega reda EU v odločbi U-I-327/20 opozarja Ustavno sodišče.[11] Kljub različnim pogledom v odločitvivečine na eni in odklonilnim ločenim mnenjem ustavnega sodnika na drugi strani, je konsistentnost na obeh straneh merilo prepričljivosti pravnih načel in argumentov, ki obenem prispeva h koherentnosti razlagalne celote. [12]

»Razmišljanje, hitro in počasno«

Ustavno sodišče v zvezi s 153. členom Ustave govori o smiselno urejeni in usklajeni (koherentni) celoti pravnega reda. [13] Ta celota v pravni praksi zajema še vso dinamiko življenjskih situacij in strukturnih povezav med normativnim in dejanskim. Poskus, da se s klasičnimi metodami razlage prebijemo do kolikor toliko zanesljivih spoznanj, je vnaprej obsojen na neuspeh. Ko se zavemo, da stvarnosti ne moremo kar tako stlačiti v en sam pravni algoritem, se moramo, tako kot predlaga Igličar od premočrtnega premakniti k integralnemu razumevanju in razlagi prava.[14] S tem pristopom so odprejo neprimerljivo večje možnosti za globlji vpogled in razumevanje celote ter vertikalnih in horizontalnih struktur pravne kompozicije z vso umetnostjo razlage, dokazovanja in spodbijanja na podlagi zakona.[15] Če razlago začnemo z najvišje ravni ustavne tvarine in se po vertikalni strukturi skladnosti spuščamo navzdol, nas miselne strategije, ki jih v odločbi U-I-303/08 smiselno uporablja Ustavno sodišče, usmerjajo, da lahko sproti opravimo še oceno tveganj, vključno s psihosocialnimi dejavniki pri konkretni osebi, pravnemu delovalcu, naslovniku in razlagalcu pravne norme. [16]

S horizontalne ravni se kompozicija integralne razlage teoretično gledano vzpenja navzgor do »strukturnega spoja« in »refleksivnega ravnotežja« (reflective equilibrium), dokler ob predpostavki logičnega silogizma z minimumom morale in pravičnosti dokončno ne vznikne neka nova pravna pojavnost (emergenca). Osrednja značilnost tega integrativnega niza miselnih strategij je vertikalna in horizontalna usklajenost razmišljanja o dejanskem stanju skladno s posamičnimi pravili in pravnim redom kot koherentno celoto.[17]

S Kahnemanovo prispodobo »razmišljanja, hitrega in počasnega« (thinking, fast and slow) povedano, gre za utelešeno kognicijo in koherentnost mentalnega procesiranja v asociativnem in proceduralnem pomenu. Z izposojenimi besedami Marka Pavlihe o ubranosti in harmoniji, skladnosti in usklajenosti glasbene kompozicije, za veliki narativ o umetnostnih in moralnih prvinah ustvarjalnega duha, ki pridobljeno pravno znanje in izkustvo integrira v koherentno celoto praktične modrosti. To je ta krovna vrlina koherentne osebnosti, ki s prvinskimi občutki samoohranitve in pripadnosti služi vrednotam skupnosti. Že od Aristotela naprej razumska vrlina –phrónesis, ki omogoča pravilne odločitve v različnih življenjskih situacijah: »vrlina je tista, ki omogoči pravilno odločitev.«[18] Po Pavčniku, razumevanje ustavne tvarine s pravilno uporabo pravnih načel in pravil, ki so hkrati tudi razlagalna celota.[19]

Ko prispodobo »razmišljanja, hitrega in počasnega« z integrativnim pristopom zaklenemo v logično celoto silogističnega sklepanja, se med zgornjo in spodnjo premiso kot najzahtevnejše pojavi vprašanje odprtosti, ki se ne more izogniti večpomenskosti, [20] niti v normativnem (vertikalnem) niti v dejanskem (horizontalnem) pogledu. Z večpomensko odprtostjo normativnega in dejanskega kompozicija normativne integracije, analize in strukturnega spoja pelje v globino hevristik (hitrega) in algoritmov (počasnega) razmišljanja, vrednotenja in sklepanja. Razpravljanje o tem vedno vključuje moralno dimenzijo, vrline koherentne osebnosti in (uporabno) etiko posameznih področij znotraj institucionalnega, pravnega in političnega sistema države kot, načeloma, koherentne celote.[21]

Poenostavljena primerjava zgornjih ugotovitev z odločbo U-I-327/20 kaže, da odprto vprašanje med odločitvijo večine in odklonilnim ločenim mnenjem ustavnega sodnika, upoštevajoč še vso razsežnost sprejetih obveznosti države iz naslova mednarodnega prava in pravnega reda EU, bolj kot ustavnemu sodišču predstavlja izziv zakonodajalcu. Pri tem bi vsaj glede koherentnosti pravnega sistema in institucionalnega okvira prizadevanj za trajnostni razvoj veljalo prisluhniti pravni znanosti. Čeprav sama ne sodi med formalne vire, pravna znanost vendarle celostno, sistemsko in sistematično obravnava in razlaga, kar je pri ustvarjanju in uporabi prava relevantno za pravno in družbeno prakso. Ravno na primeru koherentnosti smo ugotovili, kako pravni znanosti in akademskim pravnikom konsistentno sledi in se nanje sklicuje sodna praksa. S tvarino ustave in ustavnim položajem zakonodajalca, koherentnost prizadevanj za trajnostni razvoj hkrati zahteva koherentnost pravnega reda in politike države.[22] Upoštevajoč pravne vrednote, temeljna načela in smernice zakonodajne politike, ustvarjanja in razlage v procesu priprave,[23] sprejemanja in izvrševanja zakonov, podzakonskih predpisov ter drugih splošnih aktov z razširjenim pogledom na sprejete mednarodne obveznosti in pravni red EU je jasno, da koherentnosti v nobenem pogledu ni mogoče zagotoviti le s premočrtnim razmišljanjem, samozadostnostjo in klasičnimi metodami razlage.[24]

Evropska komisija v svojih prizadevanjih za trajnostni razvoj opozarja na potrebo po učinkovitejšem odpravljanju nasprotij in ustvarjanju sinergij, da se okrepi razvojno sodelovanje članic in partnerskih držav. Njena politika koherentnosti za razvoj ( policy coherence for development) zajema vrsto smernic in integriranih orodij za boljše predpise (better regaultaion), za katere si Evropska komisija prizadeva z istim namenom trajnostnega razvoja in s tem tudi učinkovitosti pri doseganju skupnih ciljev.[25]

Koherentna celota prava, politike države in uporabne etike

S prepletanjem prava in politike države menim, da o koherentnosti v osnovi lahko govorimo z dveh vidikov: 1) koherentnost v procesu ustvarjanja prava z oblikovanjem in sprejemanjem pravnih predpisov in drugih splošnih aktov - zakonodajna politika in normativna dejavnost z nomotehniko; 2) koherentnost pravnih načel in pravil tudi kot razlagalne celote. V obeh primerih izhajam iz temeljne predpostavke o koherentni osebnosti in ugotavljam, da je tako skupaj z vrednotami in minimumom morale v pravu izražena potreba po uporabni oziroma področni etiki državne oziroma javne uprave, nosilcev javne oblasti in upravljanja javnih zadev. [26]

S koherentno prava, državne politike in uporabne etike je integralna razlaga opremljena z miselnimi strategijami, ki so tako rekoč na las primerljive s tem, kar v odločbi U-I-303/08 glede vertikalne in horizontalne skladnosti ter koherentnosti pravnega reda kot celote ugotavlja Ustavno sodišče. Ta integrativni pristop se smiselno ujema tudi s tem, kar je v razpravi na XXI. nomotehničnih dnevih opozoril profesor Igličar glede glavnih determinant, ki jih zakonodajni politiki postavljajo ustavni okviri in strateško-politični dokumenti države: (1) integralni pogled na pravo; (2) upoštevanje družbene funkcije prava; (3) osebno dojemanje prava – normativna integracija in ponotranjanje (internalizacija) pravnih vrednot, načel in pravil pri posamezniku. [27]

Pravo je družbeni pojav, ki se komu le na prvi pogled lahko zdi kot »mrtva črka na papirju«. Dejansko je živa in dinamična celota, sestavljena iz vrednot, norm in družbenih odnosov. S koherentnostjo se pravni sistem neizogibno prekriva s politiko države. Zaradi tega bi moral biti integralni pogled oziroma integralna razlaga, ki bolj kot teoretičnemu teži k praktičnemu (operativnemu) razumevanju prava, deležna primerne pozornosti tudi pri preobrazbi političnih ciljev in usmeritev iz različnih strateških dokumentov v zakone in druge splošne akte na državni in lokalni ravni. Kadar je z nekim političnim aktom predvideno, da je za njegovo uresničevanje potrebna še zakonska ureditev, je treba upoštevati, da s prenosom določene vrednote in programskih ciljev političnega dokumenta, izhodiščne ali področne strategije v zakon, ta ista vrednota postane pravna vrednota, programski cilj s preobrazbo postane pravni cilj, iz okvirno (politično) zamišljenih stanj pa nastanejo pravno opredeljene, praviloma tudi iztožljive pravice in obveznosti. [28]

Koherentnost mednarodnih prizadevanj in uporabna etika zakonodajne oblasti

Ustavno sodišče se z integralno razlago skladnosti predpisov in koherentnosti pravnega reda kot celote v odločbi U-I-303/08 sklicuje na Pavčnikovo teorijo tako, da kratko, a domala preroško obravnava 153. člen Ustave RS. Preroško pravim zato, ker je danes koherentnost kot sistemsko vprašanje v 17. členu Agende 2030 prvovrsten predmet žgočih razprav o trajnostnem razvoju in podnebni pravičnosti, vse od vrha Združenih narodov in mednarodnih institucij do posameznih držav ter njihovega pravnega reda in političnega sistema na nacionalni in lokalni ravni. [29]

Z razlago smo tako prišli do bolj ali manj zaokrožene informacije, kaj je sploh mišljeno z naslovno temo Koherentnost prizadevanj za trajnostni razvoj. Poudarek je na koherentnosti v mednarodnih prizadevanjih, pravu in politikah EU ter pravnem redu in politikah držav podpisnic Agende 2030, med katerimi je tudi Slovenija. Teorija glede pravnega in političnega sistema govori o medsebojno ločenih, oddeljenih in samozadostnih (avtopoetičnih) sistemih. Družbena stvarnost z vsakdanjim življenjem, socialnimi interakcijami in dinamiko družbenih razmerij pa prav tako pritrjuje Igličarjevi razlagi, da gre pri pravnem redu in (zakonodajni) politiki države za medsebojno prekrivajoče se, zdaj bolj zdaj manj usklajeno razmerje obeh družbenih sistemov.[30]

Z integralno razlago, ki gradi mostove čez vrzeli med teorijo in družbeno prakso, je politika države strateško pomemben dejavnik koherentnosti pravnega reda in obratno. Zato je politika države tudi med ključnimi dejavniki koherentnosti prizadevanj za trajnostni razvoj. Glede tega ima državni zbor odločilno vlogo, tako pri kakovosti predpisov kot pri nadzoru nad učinkovitostjo področnih politik, izhodiščnih strategij in programskih dokumentov trajnostnega razvoja v vlogi izvršilne veje oblasti. [31] Po sprejetju Agende 2030 so bili svetovni cilji trajnostnega razvoja z izhodiščno politiko v Strategiji Slovenija 2030 formalno umeščeni (implementirani) v notranje pravo in politični sistem države. Z usklajenostjo zakonodajne politike, opredeljeno v Resoluciji o normativni dejavnosti (ReNDej),[32] je s tem neločljivo povezana zahteva pokakovosti pravnih predpisov in drugih splošnih aktov (better regulation). Tako je praviloma politika države pogojena in usklajena s pravnim redom – ne le teoretično, temveč dejansko, v smislu delujoče zakonodajne oblasti in njene uporabne etike.[33]

Ustavno sodišče v odločbi U-I-23/12 ugotavlja, da standard delujoče zakonodajne oblastine izhaja le iz jezikovno-logične razlage ustavnih določb, zlasti ko ga povežemo z načelom delitve oblasti. Skladno s tem načelom je državna oblast sestavljena iz treh temeljnih funkcij (zakonodajne, izvršilne in sodne), med katerimi prav tako obstajajo določeni mehanizmi koherentnosti, zavor in ravnovesij.[34]

Za konec

Poenostavljena primerjava z mednarodnimi viri, po katerih je koherentnost odločilna v prizadevanjih za trajnostni razvoj, potrjuje, da je ta koncept s tvarino ustave vgrajen v temelje ustavnosti Republike Slovenije. Z določbo 153. člena Ustave o usklajenosti pravnih aktov in dejanj smiselno vključujetudi spoznavni in moralno-etični standard koherentne osebnosti. Zato ni nobenih razlogov, da ne bi mogla Slovenija – tudi v vlogi nestalne članice Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov v obdobju 2023/2024 – po zgledu ZN, OECD in EU bolj zavzeto in samozavestno promovirati svojo izvirno različico koherentnosti za trajnostni razvoj. Agenda 2030 s sistemskim vprašanjem koherentnosti v 17. cilju trajnostnega razvoja ne zahteva, da morajo vsi slepo slediti enemu in istemu miselnemu vzorcu. S skupnim potencialom raznolikosti je kvečjemu izraženo pričakovanje, da bo vsaka podpisnica/ podpisnik Agende 2030, ki je sprejela obveznost njenega uresničevanja, na svoj izviren način iskala najboljše možne poti in tako prispevala najboljše rezultate v skupnih prizadevanjih za trajnostni razvoj.