TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ugodi se pritožbi prve, druge in četrte tožene stranke ter delno pritožbi tožeče stranke in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I, II, III, IV, V, VI, VII, v prvi alineji točke IX skupaj z obrestnim delom in točki X ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih zoper prvo, drugo in četrto toženo stranko, pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba tožeče stranke se v preostalem delu, to je delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku zoper tretjo toženo stranko, zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je točki VIII in drugi alineji točke IX skupaj z obrestnim delom, potrdi.

IV. Tretja tožena stranka sama krije strošek odgovora na pritožbo.

Vsak poseg v ugled določene osebe ni nedopusten in je meja med dovoljenim in nedovoljenim odvisna tudi od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih, ali za izražanje mnenj, kritik, vrednostnih sodb.

Če so novinarjeve besede žaljive in če so nepotrebne za izražanje negativnega mnenja, če bi novinar isto kritiko lahko izrazil na drugačen, manj žaljiv način, potem je presegel meje dopustnosti uresničevanja svobode izražanja. Tako poročanje ni v javnem interesu. Je pa dopustna tudi ostra kritičnost izjav novinarjev o nosilcih javnih funkcij, če je sorazmerna z ogorčenjem, ki nastane ob spornem primeru. Zahtevo po zaščiti ugleda politika je potrebno tehtati v razmerju z interesom do odprte diskusije o političnih vprašanjih, pri čemer izjeme od svobode izražanja terjajo ozko razlago. Meje dopustne kritike so pri politikih, ki delujejo v javnem interesu, širše kot pri drugih osebah.

Sklicevanje na navedbe strank ne zadostuje za pritožbeni preizkus.