TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi druge toženke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v celoti zavrne.

Spremeni se tudi odločitev o stroških postopka, in sicer tako, da mora

1. prva toženka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 3.170,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila;

2. tožeča stranka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugi toženki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 3.829,19 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 272 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 503,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Delodajalec v obravnavanem primeru vzgojiteljicam ni bil dolžan dati kakšnih posebnih navodil, kako npr. pobrati kotalečo se žogo, niti jih vzgojiteljice niso potrebovale. Ugotovljeno je bilo, da je igra na zunanjem igrišču vrtca v času, ko je prišlo do tožničinega padca, potekala v skladu s pravili pedagoške stroke. Zahteva, da bi bilo treba vzgojiteljicam zaradi njihove varnosti dati še posebna navodila za vsako, še tako očitno in banalno opravilo, in jim jasno nakazati možnosti, kako naj ga opravijo, pa je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.

Dejstvo, da druga toženka ni sprejela posebnih navodil za varno delo na igrišču, tako ne more predstavljati pravno relevantnega vzroka za obravnavani škodni dogodek. Enako pa velja tudi za ravnanje druge vzgojiteljice. Iz dejanskih zaključkov izhaja, da sta se s tožnico predhodno dogovorili, kateri del igrišča bo uporabljala katera od njunih skupin, tožnica pa je tudi vedela, da se otroci druge skupine igrajo z žogami. Ker je igra z žogo oziroma z žogami vedno do neke mere nepredvidljiva, še posebej, če se z njimi igra

skupina otrok v starosti od treh do štirih let, bi

morala tožnica računati tudi s tem, da lahko na njen del igrišča prileti ali se prikotali kakšna žoga, (oziroma bi to celo lahko pričakovala) ter bi zato morala biti pri svojem gibanju bolj pazljiva. Druga vzgojiteljica tega tveganja tudi ob največji možni skrbnosti ne bi mogla preprečiti.