TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Določitev roka za zaključek postopka nove razsoje

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-92/97 zavzelo stališče, da sprememba pravnomočne sodbe na podlagi izrednega pravnega sredstva ne pomeni novega sojenja zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil posameznik v kazenskem postopku že obsojen s pravnomočno sodbo.[2] Iz tega je Vrhovno sodišče izpeljalo, da v postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ne gre za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, temveč le za preizkus zakonitosti prejšnje sodbe.[3] A hkrati pa to ne pomeni, da ima država na voljo kar neomejeno časa, da ponovi kazenski postopek po razveljavljeni pravnomočni sodbi. Ker roka, v katerem je treba ponovljeni postopek zaključiti, ne takratni Kazenski zakonik iz leta 1994 ne Zakon o kazenskem postopku (ZKP) nista vsebovala, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tako stanje neustavno. »S potekom časa oziroma z nastopom zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) je dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice.«[4] Zastaranje kazenskega pregona je torej institut kazenskega prava, ki ščiti posameznika pred samovoljnimi posegi države po tem, ko je po storitvi kaznivega dejanja potekel določen čas. Ustavno sodišče je zato v odločbi U-I-25/07-43 sprejelo stališče, da mora zakonodajalec določiti nov rok, v katerem mora biti postopek nove razsoje pravnomočno zaključen, in da če zakon tega ne določa, je v nasprotju z Ustavo, saj ne zagotavlja pravne varnosti in zaupanja v pravo (kršitev 2. in 23. člena Ustave RS).[5] Ustavno sodišče je hkrati določilo, da mora biti do uveljavitve novega Kazenskega zakonika (KZ-1) postopek nove razsoje pravnomočno končan najpozneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Taka odločitev je bila posledica tega, da je v času odločanja Ustavnega sodišča že bil sprejet novi Kazenski zakonik (KZ-1), ki je v drugem odstavku 91. člena določil ravno novi dveletni rok za sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe.[6] Ustavno sodišče je ocenilo, da je omenjena neustavnost odpravljena ravno z drugim odstavkom 91. člena novega KZ-1 iz leta 2008.

Leta 2021 je zakonodajalec z novelo KZ-1I[7] določbo drugega odstavka 91. člena spremenil tako, da se po novem glasi: »Če je pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom ali z ustavno pritožbo razveljavljena, je rok za novo sojenje pet let od razveljavitve pravnomočne sodbe.« Ocenil je namreč, da je bil predhodni dveletni rok za ponovno sojenje v izredno kompleksnih kazenskih zadevah prekratek.

2. Kolikokrat se rok za ponovno sojenje po razveljavljeni pravnomočni sodbi lahko uporabi

Nesporno je, da se (dveletni oziroma po KZ-1I petletni) rok aktivira prvič, ko je pravnomočna obsodilna sodba razveljavljena. To je ravno namen predmetnega roka, da določi čas, v katerem mora država ponovljeni postopek zaključiti, ob tem pa da obdolžencu zagotovilo, da se bo v zakonsko predpisanem času postopek zoper njega zaključil, kar mu omogoča pravno varnost in zagotavlja načelo zaupanja v pravno državo. Kaj pa, če je v isti zadevi pravnomočna obsodilna sodba razveljavljena večkrat (npr. dvakrat ali celo trikrat)? Se rok po drugem odstavku 91. člena KZ-1 lahko aktivira večkrat ali država po prvi aktivaciji izgubi možnost obnavljanja in popravljanja izdanih nezakonitih sodb?

Glede na to, da naša teorija[8] in sodna praksa[9] nesporno in enotno zastopata materialni pogled na zastaranje kazenskega pregona, je mogoč le enotni sklep, da materialnih rokov ni mogoče podaljševati in s tem podaljševati pregona (naj bo to klasično zastaranje kazenskega pregona ali pa rok za sanacijo postopkovnih kršitev oziroma popravo nezakonite sodbe), razen izjemoma, ko bi zakon izrecno predvidel situacije, ko zastaralni rok ne teče.[10] Ko se zastaralni rok enkrat izteče, država izgubi pravico nadaljevati kazenski pregon, obdolženi pa velja za ne-obsojenega. V skladu z navedenim je najbolj pravilna razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1, da ima država na voljo le eno novo sojenje za tem, ko je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena. V tem ponovljenem sojenju se od države pričakuje, da bo izdala zakonito sodbo, skladno z našo zakonodajo, Ustavo RS in EKČP ter da bo to storila v dveletnem oziroma po KZ-1I petletnem roku. To je mogoče podkrepiti tudi z argumentom, da Vrhovno sodišče v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe in vrnitve zadeve v ponovno sojenje zelo natančno usmeri prvostopenjsko sodišče na to, katere kršitve so bile podane pri prvem sojenju in kako morajo biti popravljene. Četudi bi prvostopenjsko sodišče ponovno izdalo nezakonito sodbo, pa ima nadzor nad to sodbo pred nastopom pravnomočnosti še instančno sodišče. Najmanj, kar lahko od države, ki spoštuje vladavino prava, pričakujemo, je, da ko obdolženca nezakonito obsodi, Vrhovno sodišče to nezakonitost prepozna, odpravi in hkrati usmeri sodišče, kako naj sodbo popravi, naslovno sodišče pa to naredi; oziroma v skrajnem primeru to naredi instančno višje sodišče. S tem pa država tudi dokončno izčrpa svojo kazensko represijo nad posameznikom, ki mu je zdaj že dvakrat sodila v isti zadevi. Četudi to drugo sojenje poimenujemo tudi le kot samo »postopek, ki je namenjen sanaciji instančno ugotovljenih kršitev«[11] in ne vnovični kazenski pregon, ne glede na to, da lahko stranke predlagajo nove dokaze, da se postopek ponovno izvede, sodišče pa na podlagi novega postopka izda novo sodbo.

Opombe:

* Prispevek je kratek povzetek znanstvenega članka Maša Kočivnik, Miha Šepec: Rok za ponovno sojenje v kazenskem postopku po razveljavljeni pravnomočni sodbi, v: Pravnik, št. 11-12/2024.

[1] Če je pravnomočna sodba oprostilna, dilem ni, saj 31. člen Ustave RS prepoveduje ponovno sojenje v isti zadevi, ki bi šlo v škodo posamezniku. V primeru razveljavljene pravnomočne obsodilne sodbe pa ponovitev postopka ni ustavno sporna, saj gre slednje le v korist obsojenemu, ne v škodo. Podrobneje Miha Šepec: 31. člen Ustave RS, v: Matej Avbelj: Komentar Ustave Republike Slovenije. Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 299.

[2] Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-92/97, Ur. l. RS, št. 29/97.

[3] Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. junija 1999, glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 29407/2010 z dne 10. oktobra 2019. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 202/2008 z dne 11. decembra 2008 in Andrej Ferlinc: Institut zastaranja v novem sojenju zaradi uporabe izrednega pravnega sredstva – tožilski vidik, v: Pravna praksa, 29 (2010) 48, str. 9-10.

[4] Odločba Ustavnega sodišča RS Up-762/03 z dne 7. aprila 2005.

[5] Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-25/07-43 z dne 11. septembra 2008, paragraf 14.

[6] Besedilo drugega odstavka 91. člena KZ-1 z naslovom »Tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona«:

»(2) Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.« (Poudarila avtorja.)

[7] Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika – KZ-1I, Ur. l. RS, št. 186/21.

[8] Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del. GV Založba, Ljubljana 2011, str. 597; Ljubo Bavcon, Alenka Šelih, Damjan Korošec, Matjaž Ambrož, Katja Filipčič: Kazensko pravo, splošni del. 6. izdaja. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2014, str. 484, Marko Šorli: Zastranje, v: Miha Šepec: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del. GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1053.

[9] Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 331/2001 z dne 8. oktobra 2003, sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 137/2001 z dne 16. januarja 2003.

[10] Kot je to npr. določeno v tretjem odstavku 91. člena KZ-1: »Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.«

[11] Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-25/07-43 z dne 11. septembra 2008. Glej tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 2773/2010 z dne 15. junija 2016.