TFL Vsebine / TFLGlasnik

I.

Ne morem si kaj, da ne bi tega eseja začel z genialnim prebliskom našega pisatelja Miloša Mikelna. Ta je v svoji udarni politični satiri »Poročilo delovne skupine za ruiniranje države in kratki kurz Vladanje za srednjo (usmerjeno) stopnjo« neki prijateljski pogovor povzel takole: »[...] Zakaj pa, misliš, se gruntarska hči ni smela možiti s kajžarjem? Ker on ne more imeti prave pameti za grunt [...]. Sebenjkar¹ ne računa z lesom, temveč z ostanki [...].« Z ostanki, ki jih pobira po gozdu, in ne z gozdom.

Z ustaljenim samopomilovanjem se pri nas rado reče, da smo bili v preteklosti trpni del zgodovine predvsem po krivdi tujcev, ki so bili lačni naše zemlje. V zadnjem času med krivci izstopa knez Valjhun, ki se je spajdašil s tujci in – kot se rado govori – za vse »večne čas zasenčil sonce naše svobode« ter nas za dobrih tisoč let pahnil med sebenjkarje. Oboje pa je le deloma res.

Najprej ne drži trditev, da so bili staroslovenski verski boji temeljni činitelj za izgubo politične samostojnosti. Posredno so morda tudi vplivali, a neposredni in temeljni razlog je bila po mojem mnenju udeležba v ponesrečenem uporu kneza Ljudevita Posavskega zoper frankovsko nadoblast. Kajti ta ponesrečena politična poteza je imela za nas vsaj dvoje negativnih posledic: odstavitev upornih domačih knezov, ki je pospešila nastajanje frankovskega fevdalnega reda, in po vojnem pravu tudi pripad zemlje vstajnikov zmagovitemu frankovskemu vladarju, ki jo je nato masovno podeljeval svojim nemškim vojakom in pristašem. Če pa so se k njej prištele še mnoge pustote,² ki so po frankovskem pravu itak pripadale kralju, je tedaj kralj na staroslovenskem naselitvenem območju kmalu razpolagal z ogromnimi površinami, ki jih je bilo treba tudi gospodarsko izkoristiti. Seveda pa so najprej frankovski kralji in nato nemški cesarji kar hitro spoznali, da je daleč najučinkovitejši način za obvladovanje staroslovenskega prostora preprečitev njihove politične in gospodarske konsolidacije. Od tod do načela »deli in vladaj« ni bilo več daleč.

Pa tudi trditev, da so naši predniki postali zgolj sebenjkarji na svoji zemlji, je preveč površna, da bi se jo dalo kar slepo sprejeti. Preveč je dokazov, da podrejenost Slovencev nemškim vladarjem vsaj v tistem delu srednjega veka, ki je predmet moje obravnave, ni bila tolikšna, kot se kar počez navaja. Skratka, niso bili samo sebenjkarji in tudi njihov položaj se je precej razlikoval tako glede na čas kot tudi glede na dežele, v katere se je razdrobila nekdanja Velika Karantanija, ki je (ne vštevši začasno pridružene Furlanije) segala od Donave do Jadrana in od izvira Drave do Panonske nižine. Staroslovenskim deželam so v nekem obdobju namreč neposredno vladali tako oglejski patriarhi kot tudi salzburški nadškofje, nemški vojvode in staroslovenski knezi, dokler se niso vanje globoko zagozdili Ogri ter s tem sprožili usodne državnopravne, gospodarske in naselitvene spremembe.

II.

In zakaj sem izbral prav srednji vek? Zato, ker njegov začetek sovpada s časom, ko so se naši predniki naselili na območju jugovzhodnih Alp in zahodne Panonije, njegov iztek pa s časom, ko se je srednji vek pri nas iztekal, ob sočasnem poslabševanju razmer za naše ljudstvo. Poslabševanju, ki je kljub trudu naših protestantskih piscev in začetkom kmečkih uporov naše prednike počasi odrivalo od oblastnih ali vsaj vplivnejših funkcij med navadne podložnike in s tem sprožilo veliko zamero do tujih vladajočih socialnih plasti – zlasti do plemstva in visoke duhovščine.

Preden pa nadaljujem, naj v zvezi z uporabljeno metodologijo spisa pojasnim še naslednje:

• V spisu sem v zvezi z jezikom, knezi ipd. uporabljal pridevnik »staroslovenski« – morda samovoljno, a pridevnik »karantanski« se mi je zdel preozek, pridevnik »staroslovanski« pa zavajajoč, ker se običajno uporablja za dosti širši prostor.
• S poenostavljenim pojmom »uporaba staroslovenskega jezika v javnem življenju in pravnem prometu « v obravnavanem dolgem obdobju zajemam pojavljanje tako staroslovenskega kot tudi nastajajočega ali že nastalega slovenskega jezika v širšem smislu in prostoru.
• Z obravnavo pa sem zajel le obdobje po izgubi politične samostojnosti staroslovenskih plemenskih kneževin in počasnem razkosavanju staroslovenskega naselitvenega prostora. Prvih nekaj stoletij srednjega veka je sorazmerno dobro znanih vsaj iz tujih virov, zlasti iz znamenitega dela Pavla Diakona Zgodovina Langobardov (Historia Langobardorum) in dela še neznanega avtorja Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum), ki sta dokaj sistematično opisala tisto, kar sta vedela o staroslovenskih Karantancih. Od tu naprej pa ni niti tujih niti domačih virov, ki bi sistematično opisovali, kaj se je s Karantanci poslej dogajalo. A to še ni bil razlog za odrinjenje v sebenjkarstvo.

Ob tem, ko se zavedam pasti domoljubnega romanticizma, ki ga je tudi srečati v virih, pojasnjujem, da s pojmom obravnavanega dela srednjega veka mislim predvsem na naslednja obdobja:

• obdobje v letih od 819 do 876, ko so uporne staroslovenske krajine izgubile neposredne domače vladarje;³
• obdobje okrog leta 1000, ko se je staroslovenska plemenska ureditev s knezi, kosezi, župani in ljudstvom začela utapljati v frankovskem fevdalnem redu;
• vladanje koroškega vojvode (kot staroslovenskega kneza) Bernarda Spanheima v letih od 1202 do 1256;
• obdobje v letih od 1260 do 1270, ko je v dogajanje na slovenskih tleh posegel češki kralj Otokar II. Přemisl;
• obdobje med letom 1286, ko je bil za koroškega vojvodo izvoljen Majnard Goriški, in letom 1349, ko se je končal niz velikih nesreč;
• obdobje v letih od 1358 do 1365, ko je slovenskim deželam vladal nadvojvoda Rudolf IV. Habsburški, imenovan Ustanovnik, ki je v Ljubljani izpeljal t. i. knežji kongres in ustanovil mesto Rudolfswörth, sedanje Novo mesto;
• obdobje celjskih grofov in knezov v letih od 1341 do 1456;
• obdobje nepretrganih turških vpadov v letih od 1469 do 1483;
• vladanje nemškega kralja in cesarja Svetega rimskega cesarstva Maksimilijana I. Habsburškega, imenovanega tudi Zadnji vitez (rojenega leta 1459, umrlega leta 1519).

Posamezne letnice, obdobja, osebe in drugi orientacijski podatki dobijo smisel, ko se jih poveže z dogodki in dogajanji, zaradi katerih sem jih tudi navedel. A o tem več v nadaljevanju.

III.

Letnic in imen, zapisanih v II. poglavju, nisem navedel naključno, marveč zato, ker se navezujejo na obravnavano tezo o prvih dveh ključnih trditvah:

1. o uporabi staroslovenskega jezika in iz njega nastajajočega ter tudi že nastalega slovenskega jezika v javnem življenju in pravnem prometu – zaradi pričevalnosti k staroslovenskemu jeziku prištevam tudi staroslovenska imena, k slovenskemu jeziku pa tudi slovenska imena, ter
2. o preranem odrivanju celotnega ljudstva med srednjeveške sebenjkarje.

Prvo obdobje v letih od 819 do 876 se je pri staroslovenskih plemenskih kneževinah razlikovalo zlasti po tem, ali je do podreditve frankovskim kraljem prišlo zaradi priznanja njihove vrhovne nadoblasti, kot na primer v Karantaniji, ali zaradi odstavitve upornih neposrednih domačih vladarjev⁴ zaradi udeležbe v vstaji. V prvem primeru zemlja razen pustot ni postala kraljeva last, zato so se pojavljale obširne posesti t. i. svobodnih Slovanov. Simbioza obeh družbenih sistemov, v kateri so staroslovenski knezi postajali bolj deželni upravitelji kot pa resnični vladarji, se je nadaljevala vse do X. stoletja. V Karantaniji so bila tako celo posestva velikih staroslovenskih plemenitašev, kot na primer grofa Vitigoja v Admontski dolini in grofa Svetopolka v Krki na Koroškem (menda naj bi bila sv. Hema njegova vnukinja ali pravnukinja). V Spodnji Panoniji sta grofa in staroslovenska kneza Pribina in Kocelj dobila od kralja celo fevde. Se je pa knez Kocelj začel malo za hrbtom salzburških nadškofov odtegovati prehudemu frankovskemu objemu, še posebej s tem, da je k sebi povabil solunska brata Cirila in Metoda. Vsi ti primeri kažejo, da sta v takratnem mešanem sistemu staroslovenski in staroslovanski jezik še imela veliko veljavo – zlasti če drži teza, da je bil na območju Kocljeve kneževine okrog leta 870 spisan Zakon sodni ljudem,⁵ ki pa se je zaradi propada Kocljeve kneževine začel uporabljati le pri vzhodnih sosedih. V Štivanu na drugi strani staroslovenskega ozemlja je v približno istem času v starodavnem samostanu sv. Janeza nastal pomemben jezikovni spomenik – Čedadski ali Štivanski evangelij, v katerem se vrstijo zapisi imen cele vrste darovalcev, na primer Budislav, Dražič, Zlebor, Nosimir, Unislav, Trebibor, Sebidrag, Predislav, Vitogoj, Radoslav in drugi, pa darovalk, na primer Ljuta, Sobeslava, Mala, Slavenka, Zemidraga, Mojslavka, Miroslava, ter celo ime bolgarskega kralja Borisa, ki so ga zapisali z njegovim novim krstnim imenom Mihael.

V obdobju okrog leta 1000 se je, kot rečeno, staroslovenska plemenska ureditev s knezi, kosezi, župani in ljudstvom začela utapljati v frankovskem fevdalnem redu. Prvo ozemlje, ki je bilo tarča pospešenega gospodarskega ponemčevanja v t. i. Vzhodni marki (Ostarrichi → Österreich) kot jedru današnje Avstrije, je bilo Podonavje, kamor so prihajale cele trume nemških kmetov iz Bavarske, Švabske in Saksonske. A precej dolgo so se ohranile staroslovenske naselbine v okolici samostana sv. Florijana (blizu mesta Linz), koder so živeli staroslovenski svobodnjaki, ki so samostan tudi obdarovali ali pa so nastopali kot priče na različnih listinah, na primer Ljubosta, Lastej, Trebež, Primislav. Celotna Štajerska kot del nekdanje Karantanije je še nekaj časa ohranjala precej slovenski značaj, kar se vidi tudi iz imen prič na različnih listinah, na primer Preslav, Svojslav, Leskovar, Stangoj, Stojan. Najdemo jih tudi med ustanovitelji cerkva, na primer Trdislava in Slavo, ki sta na svoji zemlji blizu Admonta v XI. stoletju ustanovila cerkev sv. Valburge, pa tudi v zapisih o pridobivanju soli iz rudnikov v gornjeavstrijskem Hallu, kjer je staroslovenska domačinka Sova že precej prej podarila samostanu Mondsee kočo in dva kotla za kuhanje soli (iz izkopane kamene soli). Podobno je bilo pri kraljevi posesti na Bledu, ki jo je leta 1004 cesar Henrik II. podaril briksenški škofiji, a se v darilnih in kupnih listinah za tisti čas in tisto območje najdejo zapisana tudi imena plemenitaša Nepokora ter svobodnjakov Prisnoslava, Vencegoja in drugih Slovencev. Iz zbranih podatkov je zato mogoče sklepati, da v X. in XI. stoletju kljub izraziti nemški nadvladi še ni prišlo do tega, da bi bilo slovenstvo izrinjeno iz sočasnega gospodarskega in družbenega življenja – ali z metaforo: da bi Slovenci postali sebenjkarji.

Ena najzanimivejših osebnosti, ki so vladale Slovencem v nekdanji Karantaniji, je bil koroški vojvoda Bernard Spanheimski (1202–1256), ki je poosebljal tudi nekdanjega karantanskega kneza. Čeprav se je dežela vmes že precej ponemčila, se zdi, da je svojo dvojno vlogo prav resno jemal. In to ne samo s spoštovanjem slovenskega jezika ob svojem ustoličenju, kot ga je popisal opat Janez iz Vetrinja, ali uporabo tega jezika v družabnem življenju, temveč tudi z uporabo v nekaterih postopkih. Pozdrav, ki ga je ob prihodu na Koroško namenil vitezu Ulriku Liechtensteinskemu, »Bog vas sprejmi, kraljeva Venus« (Buge waz primi, gralva Venus), je pri nas skoraj splošno znan. Manj je znano, da je bil ob cesarjevi navzočnosti dolžan razsojati v slovenskem jeziku in se pred njim v tem jeziku tudi zagovarjati zoper obtožbe, ki so nanj letele. Iz tega je mogoče sklepati, da je slovenski jezik poleg ljudstva uporabljalo tudi plemstvo in da je bil na vojvodskem dvoru ta jezik še domač. Verjetno je mogoče utemeljeno sklepati, da se je kaj podobnega dogajalo tudi na ljubljanskem gradu, kjer je bival njegov mlajši brat Henrik in upravljal posesti na Kranjskem.

Obdobje v letih od 1260 do 1270 je tudi v slovenskih deželah zaznamovalo prizadevanje češkega kralja Otokarja II. Přemisla, ki se je namenil združiti vse vzhodne alpske pokrajine, zlasti dežele nekdanje Karantanije, s češkimi deželami in s tem ustvariti državo, ki bi se raztezala od Krkonošev do Jadranskega morja ter bi bila primerljiva z državo kralja Sama. Ker je ta priljubljen kralj užival tudi naklonjenost Ulrika Spanheimskega, zadnjega iz tega rodu, in oglejske patriarhije, so se njegovi načrti zdeli uresničljivi. A leta 1273 je bil za nemškega cesarja izvoljen švicarski grof Rudolf Habsburški, ki se je povezal z Madžari in pri Dürnkrutu premagal Otokarja. Da je novi cesar res žaloval za viteškim nasprotnikom, se mi zdi bolj malo verjetno. Vsekakor pa je bila Habsburžanu s tem odprta pot za ustanovitev avstrijskih dednih dežel, v katere so bili zajeti tudi glavni deli nekdanje Karantanije.

Na Goriškem so šle zadeve malo drugače. Okoli leta 1100 je goriška posest koroških vojvod prešla na neko tirolsko plemiško rodbino t. i. pustriških grofov. Naselila se je potem na Goriškem in si pridobila naslov goriških grofov. Že prvi od njih, grof Majnard I. Goriški, ni bil kaj prida; menda je bil sicer bojevit, a tudi nasilen in nezmeren. Razen tirolske nemščine ni govoril ničesar, zato si je pri komuniciranju z ljudmi moral pomagati s slovenskimi in italijanskimi tolmači. Dosti drugačni niso bili niti nasledniki. Še posebej neotesan je bil Majnard IV., ki je postal koroški vojvoda 1. septembra 1286 in ob umestitvi naduto zavrnil slovenska obredna vprašanja. Takrat se je že videlo, da je starodavni obred postal le še gola forma brez vsebine in da slovenskega jezika vojvoda ne obvlada več. Čeprav so se še v časih pred izumrtjem te grofovske rodbine med goriškimi meščani še pojavljala slovenska imena, na primer Vodopivec, Zlatolasec, Šinigoj, Budigoj idr., se je tudi pokazalo, da je bila uporaba slovenskega jezika takrat že bolj odvisna od dobrohotnosti posameznega velikaša kot od sistemske enakopravnosti slovenskega prebivalstva. Pot v sebenjkarstvo je bila s tem tlakovana.

Nič drugače se ni nadaljevalo pod Habsburžani, ki so jim po medsebojni dedni pogodbi po izumrtju goriških grofov pripadle vojvodina Koroška in druge njihove posesti. Vojvoda Oton, imenovan Veseli, se je 2. julija 1335 sicer dal umestiti na knežjem kamnu, vendar so njegovi dvorjani ob tem godrnjali, da je obred »surov in smešen«. Prihod Habsburžanov je napovedal hude čase, pa ne toliko zaradi njihovih lastnosti, marveč bolj zaradi zaporednih naravnih nesreč. Te so se kar vrstile: napad zelo velikih in požrešnih kobilic leta 1338, zelo hud potres leta 1348, ob katerem se je preklal Dobrač in pokopal mnoge vasi ter zrušil mesto Beljak, naposled pa leta 1349 še silovita epidemija kuge, ki je po nekaterih ocenah vzela kar polovico evropskega prebivalstva. Začeli so se nemiri, ki so marsikje sprožili masovna čudaštva, na primer pojav bičarjev, včasih pa celo pogrome proti Židom, ki so jim bili ljudje itak gorki zaradi visokih obresti.⁶ Razmere so se deloma začele umirjati šele z enim od naslednjih Habsburžanov, Rudolfom IV., imenovanim Ustanovnik, ki si je prvi nadel naslov nadvojvode. Leta 1360 je izpeljal t. i. knežji kongres v Ljubljani, leta 1364 je izvzel in povzdignil Kranjsko v samostojno ter od Koroške neodvisno vojvodino, leta 1365 pa je ustanovil mesto Rudolfswerth (današnje Novo mesto). Poleg naravnih nesreč so slovenske kmete pestile tudi druge nesreče: nekdanji kosezi so začeli izginjati, svobodnjakov je bilo vse manj, večji del sodstva je z deželnega kneza prešel na zemljiškega gospoda, političnih pravic pa slovenski kmetje itak niso imeli – te so bile pridržane plemstvu, višji duhovščini in zastopnikom mest.

Zdaj so začeli Habsburžanom na naših tleh mešati štrene celjski grofi in knezi. Podatkov, da bi pri njihovem poreklu šlo za kak slovenski poganjek, nimamo. Pa saj je bilo tudi marsikje drugod po Evropi podobno: Špancem so vladali tujerodni Mavri, Angležem tujerodni francoski Normani, Rusom tujerodni skandinavski Rjurikoviči in še bi lahko našteval. A ker so izvirna ljudstva – če tvegam to poenostavljanje – pravočasno razvila vse svoje družbene plasti, pri njih ni prišlo do tako obsežne odrinjenosti od upravljalskih veščin. Če ni šlo drugače, so jih pa pred osvajalci skrivali. Sicer sem prepričan, da so naši Celjani že zaradi družinskih vezi (obe ženi Friderika II. sta bili hrvaški plemkinji, žena Ulrika II. pa je bila srbska kneginja), operativnosti, potrebne pri kontaktih s podložniki, in zagledanosti v vizijo, da si na južnoslovanskem prostoru stešejo lastno kraljestvo, gotovo obvladali slovenski jezik, a kaj dlje od vsakodnevne pogovorne rabe pri tem najbrž ni šlo. Kako se je njihovo častihlepje končalo, je med Slovenci itak splošno znano. Manj pa je znano, da so se približno v istem času med prebivalci Trsta znašli tudi številni slovenski priseljenci s Krasa, katerih imena se berejo na različnih listinah, na primer Domenik Sivec, Martin Mulec, Peruša s Proseka in celo gospe Vodanka ter Imica. Zdi se, da so bili Slovenci na območjih, kjer je sicer prevladoval oglejski in beneški denar, tako uspešni trgovci, da se je po njih celo imenovala denarna enota: slovenska lira (lira schiavonesca); kot zanimivost naj k tej posebnosti pristavim, da sočasnega dunajskega denarja v tistem času niso dosti marali. In tudi v notranjosti je trgovina še dolgo ostala v slovenskih rokah, medtem ko so pri obrtnih dejavnostih po mestih prevladovali nemški naseljenci.

Leta 1469 se je v naših krajih začela doba vsakoletnih turških napadov, ki so se skoraj nepretrgano vrstili vse do leta 1483. Glavni zgodovinski vir tega obdobja je župnik Jakob Unrest iz Dholice (Techelsberg) na Koroškem. Turki so plenili po vseh slovenskih pokrajinah in celo na Goriškem ter v Furlaniji. Izgube človeških življenj so bile zastrašujoče, vsaj 100.000 ljudi je bilo pomorjenih, drugih 100.000 (zlasti dečkov in deklic) pa odpeljanih v sužnost – da porušenih krajev, cerkva in samostanov niti ne naštevam (med drugim so takrat uničili tudi kartuzijo Jurklošter z grobnico Veronike Deseniške vred). Za Slovence dotlej ni bilo hujših časov, kot so bila zadnja tri desetletja XV. stoletja, ko so bìli obupen boj za obstanek. Pa vendar se je tudi takrat, zaradi nuje, ne le v liturgičnem, marveč tudi posvetnem življenju še uporabljal jezik, ki je bil bržčas mešanica slovenskega, hrvaškega in cerkvenoslovanskega. V liturgiji se je uporabljal po različnih krajih, v posvetnem življenju pa v t. i. turških glasih⁷ in celo v pozivih za sklice kranjskega deželnega zbora. Za funkcionalno rabo je očitno gospodi tudi takšna slovanska mešanica še zmerom prišla prav in tudi z glagolico oziroma krovaškimi puhštabi, kot jih je imenoval Trubar, so se morali sprijazniti. Pod novim cesarjem Maksimilijanom I., imenovanim Zadnji vitez, ki je vladal med letoma 1493 in 1519, so se razmere vsaj začasno vendarle obrnile na bolje. Sklenil je namreč premirje z novim sultanom Bajazitom in se obenem temeljito posvetil organizaciji obrambe v naših deželah. Njegov vzgojitelj je bil Celjan Tomaž Prelokar, ki je cesarja naučil slovenskega jezika in menda zanj sestavil celo slovensko slovnico in slovarček. Vsekakor pa je vedoželjni mladi cesar s tem uresničil tudi v t. i. zlati buli zapisano pravilo cesarja Karla IV., da mora vsakokratni nemški cesar govoriti vsaj en slovanski jezik. In on si je izbral slovenskega, ki pa ni bil več jezik dvorov, temveč le še jezik ljudstva in komuniciranja iz nuje.

A gotovo je bil jezik, ki se ga je še zmeraj rabilo pri županovanju po slovenskih vaseh, pri nekaterih gospodarskih dejavnostih in pri uradovanju v mestih s slovenskim prebivalstvom ali zaledjem. Če ne bi bilo tako, ne bi bilo t. i. kranjskih priseg⁸ z začetka XVI. stoletja, ko se je pri nas končeval srednji vek. Ohranjeno je besedilo treh: meščanske prisege (pred mestnim sodnikom), sodniške prisege (sodnika, ki je bil izvoljen, a je za krvno sodstvo po naročilu deželnega kneza prejel posebno pooblastilo deželnega glavarja) in prisego priče (v postopku). Za primer navajam besedilo sodniške prisege, ko je izvoljeni sodnik zaprisegel, da bo: »[...] en glih pravi rihtar (= sodnik) timu bozimu koker bogatemu, bogatimu koker bozimu, glih pravo pravdo vošiti jeni dopomagati skozi eneriga svitu, daru, strahu oli skuzi eneri perjazni oli sovraštva verhindrat (= zadržati), temveč naprej dopomogati jenu to, kar se v pravdi oli svetu reče, pro (= prav) naprej pernesti reči nikar tiga preoberniti jenu drugu skazati, vse to kar meni en pošten rat (= svet) jenu gmajna (= srenja) mej sebo sverojeno meni poroče, to isto zvestu glih deržati, to malu jeno veliko, breš nih sveta ništer dijati, to hudu štrafati, malefici (= hudodelstva) oli v druzih rečeh po mojem promošejnem, koker jest očo tiga na moji duši užiti proti gospodi Bogu [...].«

Iz prisege se torej dà sklepati, da se slovenski jezik ni uporabljal samo med ljudstvom, temveč še vedno tudi kot funkcionalni jezik, ki pa je že sprejemal tudi nemške besede. Iz preostalih okoliščin, ki se navezujejo na to obdobje, pa se dà istočasno sklepati, da slovenski jezik ni bil več jezik vladarjev, dvorov in plemstva ‒ izjema pri cesarju Maksimilijanu I. zgolj potrjuje pravilo.

Zaradi odrinjenosti od krogov političnega odločanja tekom stoletij je pri našem ljudstvu nastal sindrom sebenjkarstva. Kot sebenjkar ni znal gospodariti z gruntom, tako podložnik ni znal gospodariti z deželo ali celo državo. Nastali deficit državniških in vladarskih izkušenj se vleče vse do današnjih dni in morda bi kot narod sploh izginili, če se ne bi pojavil Primož Trubar s slovenskim tiskom in slovenskim bogoslužjem ter če ne bi bilo pomladi narodov, ko smo se trudili dohiteti zamujeno. Po mojem mnenju pa zaradi značilne slovenske nesloge še zmerom zaostajamo, kar je razlog, da ne zmoremo tiste nacionalne konsolidacije, pri kateri bi moralo imeti prizadevanje za skupno korist prednost pred nagajanjem, drobnjakarstvom in osebno ozkosrčnostjo. Še kar nekaj časa bo trajalo, da bomo nehali zidati gradove iz peska in jih potem v trenutku zamere drug drugemu podirati. Časi so resni in samo upati je, da nam igračkanje ne bo vzelo preveč dragocenega časa, ki bi ga lahko bolje porabili za resne, da ne rečem usodne stvari.

Viri:

• Josip Gruden: Zgodovina slovenskega naroda, Družba sv. Mohorja v Celovcu, Celovec 1912;
• Milko Kos: Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1933;
• Josip Žontar: Zgodovina mesta Kranja, Muzejsko društvo za Slovenijo, Ljubljana 1939;
• Zdenko Čepič in drugi: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979;
• Sergij Vilfan: Uvod v pravno zgodovino, ČZ Uradni list RS;
• Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987– 2002;
• Miloš Mikeln: Poročilo delovne skupine za ruiniranje države in kratki kurz Vladanje za srednjo (usmerjeno) stopnjo, Samozaložba, Ljubljana 1989;
• Wikipedia.

¹ Sebenjkar je po SSKJ gostač oziroma kajžar. V SSKJ tudi osebénjkar.

² Pustote so po SSKJ pusta, neobdelana zemlja, v tem kontekstu pa tudi neposedena zemlja.

³ Neposredni domači vladarji so bili tako staroslovenski knezi kot tudi vojvode in mejni grofi, ki so bili domačega ali nemškega porekla, a so kljub podrejenosti cesarju še ohranjali socialni stik z ljudstvom; med njih so šteli tudi oglejskega patriarha in salzburškega nadškofa.

⁴ Neposredni domači vladarji so bili tako staroslovenski knezi kot tudi vojvode in mejni grofi, ki so bili domačega ali nemškega porekla, a so kljub podrejenosti cesarju še ohranjali socialni stik z ljudstvom; med njih so šteli tudi oglejskega patriarha in salzburškega nadškofa.

⁵ Zakon sodni ljudem je najstarejši zapis slovanskega prava. Dr. Sergij Vilfan je možnost njegovega nastanka umestil v Kocljevo kneževino, mlajši zgodovinarji pa temu nasprotujejo.

⁶ Menda je bil problem visokih obresti židovskim bankirjem glavni argument njihovih nasprotnikov za izgon. Je pa vladar v to privolil šele, ko so se mu deželni stanovi zavezali pokriti izgubo.

⁷ Turški glasi so bili pisna sporočila o gibanju turške vojske.

⁸ Nekateri viri omenjajo štiri kranjske prisege, vendar se besedilo domnevne četrte ni ohranilo.