IZREK
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenka je dolžna plačati 600,00 EUR sodne takse.
JEDRO
V času kazenskega pregona zoper obsojenko je veljal Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (ZZUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da se je drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ nanašal na ustavitev teka materialnih rokov v vseh sodnih zadevah, ki se ne obravnavajo kot nujne. Po tej določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona, pri čemer pa je bilo zadržanje kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.