277. Odločba o delni razveljavitvi tretjega odstavka 406. člena v zvezi s tretjim odstavkom 396. člena Zakona o pravdnem postopku
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Novem mestu, na seji 19. januarja 2017
Razveljavi se tretji odstavek 406. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) v zvezi s tretjim odstavkom 396. člena Zakona o pravdnem postopku, kolikor se nanašata na objektivni rok za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega pravdnega postopka o ugotovitvi očetovstva iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku v primerih, ko je bil z veljavno privolitvijo za oba, (domnevnega) očeta in otroka, opravljen test DNK, ki potrjuje ali zanika biološko vez med njima, predlog za obnovo postopka pa se opira na ta test DNK.
1.
Predlagatelj vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 396. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je navedena določba, kolikor se nanaša tudi na obnove pravdnih postopkov v zadevah ugotavljanja očetovstva zaradi razloga po 10. točki 394. člena ZPP, v neskladju s 14. in 35. členom Ustave ter z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Predlagatelj se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015 (Uradni list RS, št. 82/15), pri čemer dodaja, da za očete na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe ne more veljati bistveno strožja ureditev kot za očete na podlagi zakonske domneve. Očetje na podlagi sodbe naj bi mogli po poteku petih let od pravnomočnosti sodbe ugotoviti nova dejstva oziroma pridobiti nove dokaze, ki kažejo na neobstoj naravnega očetovstva. V takem primeru naj bi petletni objektivni rok za obnovo postopka pomenil težak poseg v pravico domnevnega očeta doseči, da preneha obstajati pravno razmerje med njim in otrokom. Predlagatelj trdi, da za strožjo obravnavo oseb, katerih očetovstvo je bilo ugotovljeno s sodbo, ni stvarno utemeljenega razloga, ki bi prestal preizkus z vidika človekove pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Predlagatelj se sklicuje tudi na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Paulik proti Slovaški z dne 10. 10. 2006 in Ostace proti Romuniji z dne 25. 2. 2014. Opozarja na podobnost dejanskega stanja v pravdi, katero je prekinil zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti, z dejanskim stanjem iz navedenih primerov, o katerih je odločilo ESČP.
2.
Državni zbor ni odgovoril na zahtevo.
Obseg presoje in procesne predpostavke