TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obs. J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. J.J. je dolžan plačati 300.000 SIT povprečnine v tem postopku.

V primeru, ko je bila na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določbe kazenskega postopka na drugi stopnji razveljavljena le sodba pritožbenega sodišča in zadeva vrnjena temu sodišču v novo odločanje, lahko ponovna zahteva za varstvo zakonitosti istega vložnika zoper isto sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z drugo sodbo pritožbenega sodišča uveljavlja le kršitve zakona, storjene v ponovljenem odločanju pritožbenega sodišča in tiste kršitve zakona sodišča prve stopnje, ki jih je uveljavljal že v prvi zahtevi, pa jih vrhovno sodišče ni presojalo.

V času sojenja na prvi stopnji "okuženost" sodnikov z nedovoljenim dokazom ni bila predpisana kot razlog za obvezno izločitev sodnika, ampak bi se lahko upoštevala kot okoliščina po 6. točki 39. člena ZKP, kar pa ni bila absolutna kršitev postopka po 2. točki 1.

odstavka 371. člena ZKP.

Ni v nasprotju z zakonom, če sodišče kot dokaz uporabi pisne izjave oškodovanega podjetja in domnevnih reklamantov, ker da bi bile izjave dovoljen dokaz samo, če bi jih potrdile zaslišane priče, poučene v skladu z zakonom, saj takega dokaznega pravila ZKP ne predpisuje.

Okoliščina, da je pomagač pri kaznivem dejanju participiral pri delitvi premoženjske koristi, ki jo je pridobil storilec kaznivega dejanja, ne izključuje, niti nujno ne dokazuje obstoj ene ali druge vrste udeležbe pri istem kaznivem dejanju.

Zastaranje pregona neha teči s pravnomočnostjo sodbe, zato kazenski pregon ne "oživi", če je pravnomočna sodba s sodbo o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena, saj bi to kršilo prepoved dvojnega sojenja (31. člen Ustave in 3. točka 371. člena ZKP).

Naknadni postopek je namenjen zgolj preizkusu in odpravi morebitne nezakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe.