TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano, ne le formalno, z vložitvijo pritožbe, temveč tudi materialno, vsebinsko. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zato kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo, po vsebini substancirano uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo.

Z očitki, da sodišče ni pravilno upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin vložnik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog iz prvega odstavka 374. člena ZKP, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo. Presoja primernosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.