TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede obstoja terjatve tožnice v znesku 45.903,00 SIT z obrestmi (točka 2 izreka), glede obveznosti tožencev plačila zneska 45.903,00 SIT z obrestmi tožeči stranki (točka 5 izreka) ter glede odločitve o pravdnih stroških (točka 6 izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer pa se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

 

Dogovora pravdnih strank, ki je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje vseboval tako predmet kot ceno, rok plačila, plačilo avansa, izročitev nezasedenega dela nepremičnine v posest zaradi izvedbe temeljite adaptacije, nikakor ni mogoče opredeliti drugače kot ustno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj so se stranke ne le zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe (člen 26 ZOR), pač pa do pričetka spora v pretežnem delu tudi že izpolnile iz nje nastale obveznosti (plačilo avansa ter izročitev v posest razpoložljivih prostorov ter zemljišč zaradi izvedbe adaptacije). Zaradi tega, ker ni bila (še) pogodba sklenjena v pisni obliki, pa ji tudi ni mogoče odrekati veljavnosti (člen 73 ZOR) oziroma dejstvo, da stranke, ki so po ugotovitvah prvostopnega sodišča želele skleniti pogodbo še v pisni obliki, tega niso storile iz razloga, ker zapuščinski postopek, kjer sta nastopala toženca kot dediča, še ni bil končan (zaradi česar podatki o lastništvu nepremičnine še niso bili zanesljivo znani, prav tako pa ni bil možen zemljiškoknjižni prepis nepremičnine na ime obeh tožencev in posledično na tožničino ime), ne more sklenjeni pogodbi podeliti naravo zgolj predpogodbe po členu 45 ZOR. Da ni moglo iti zgolj za predpogodbo, ki je bila po prvostopnem sodišču v celoti izpolnjena, pa kaže tudi dejstvo, da med pravdnima strankama nesporno ni bila sklenjena še ena, torej glavna pogodba, saj se, kot pravilno opozarjata pritožnika, predpogodba lahko realizira le tako, da se sklene druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR).

Pritožnika imata tudi prav, da nedokončanost zapuščinskega postopka ni pravni razlog, ki bi lahko preprečil veljavno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj lastninska upravičenja zapustnika preidejo na dediče že z njegovo smrtjo, poleg tega sta toženca v obravnavanem primeru podedovala prav toliko, kolikor sta prodala tožnici. Sicer pa tudi iz zapuščinskega spisa Občinskega sodišča I v Ljubljani, opr.

št. I D 287/83 izhaja, da je bilo v času prodaje popolnoma jasno, kolikšen del nepremičnine bosta toženca v naravi dedovala.

Ob dejstvu razveze pogodbe se pritožbenemu sodišču ni potrebno ukvarjati s pritožbenim ugovorom, da do razveze predpogodbe (pogodbe) ni prišlo sporazumno, ker končno za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je bila pogodba sporazumno razvezana ali pa jo je katera od strank razdrla, pač pa je v zvezi z odškodninskimi tožbenimi zahtevki oziroma terjatvami pravdnih strank za obravnavani primer pomembno to, da prvostopno sodišče pravilno ugotovi, katera od strank je povzročila (dokončno) neizpolnitev pogodbe.