TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Daljše časovno obdobje, ki je preteklo od zadnje pravnomočne sodbe za istovrstno kaznivo dejanje, je nedvomno okoliščina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pričakovati, da obdolženec tovrstnih kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je časovno oddaljenost od konkretnega dogodka potrebno šteti kot olajševalno okoliščino v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1.

V pritožbi izpostavljeni okoliščini, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni priznal, niti ni pokazal nikakršnega obžalovanja ni mogoče šteti kot obteževalni okoliščini. V okvir z Ustavo RS zagotovljene pravice do obrambe namreč sodi obdolženčeva pravica, da oblikuje in izvaja strategijo obrambe po svoji presoji in v skladu s svojimi interesi. Zagovor, v katerem obdolženec zanika storitev očitanega kaznivega dejanja in obramba z molkom sta zgolj dve strategiji obrambe, ki temeljita na domnevi nedolžnosti in izhajata iz temeljne pravice do poštenega postopka.