TFL Vsebine / Pravna mnenja

Obrazložitev:

Iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije:

"Pri presoji, ali je neka listina verodostojna listina v smislu pravil izvršilnega postopka (pa tudi pravdnega, ko gre za izdajo plačilnega naloga - devetindvajseto poglavje ZPP), je potrebno najprej dognati, ali gre pri njej za dokazno sredstvo ali za kaj več ali kaj drugega kot to. Umestna je primerjava s postopkom za izdajo plačilnega naloga, ker tudi izvršilni sodnik izda na predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine plačilni nalog (drugi odstavek 38. člena ZIP). Pravila tega postopka nam razkrijejo, da gre pri verodostojni listini za dokazno sredstvo, kar izhaja med drugim iz samega zakonskega besedila "... in je ta terjatev dokazana z verodostojno listino..." (prvi odstavek 446. člena ZPP). Zakon le opredeli, katere listine po svojem poreklu, obliki oziroma vrsti ustrezajo standardu verodostojne listine, ko jih našteva primeroma (drugi odstavek 446. člena ZPP). Ne spušča pa se v njihovo vsebino ali celo, ker gre vedno za denarne terjatve, v valuto, v kateri so izkazane. Verodostojna listina ima v mandatnem postopku torej le naravo dokaznega sredstva - listine, pri čemer je omejena le z vrsto listine. Prav takšne kvalitete pa je v postopku za izvršbo na podlagi verodostojne listine (v katerem so vrste listin taksativno naštete, kar pa ne moti v zvezi s problemom, o katerem je beseda). Novela izvršilnega postopka iz leta 1990 (Ur. list SFRJ, št. 20/90) je združila postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, s čimer je doseženo, da se samo v enem - izvršilnem postopku in praviloma z eno odločbo ugotovi obstoj terjatve in pridobi izvršilni naslov (z odločbo sodišča, da mora dolžnik v določenem roku poravnati terjatev - drugi odstavek 38. člena ter tretji in četrti odstavek 55.a člena ZIP) in odloči o izvršbi (del odločbe, s katero se dovoli izvršba - že omenjeni drugi odstavek 38. člena ZIP). Torej tudi v tem postopku funkcionira verodostojna listina le kot dokazno sredstvo ne pa morda tudi kot izvršilni naslov (drugi odstavek 16. člena ZIP). Slednje bi namreč lahko s pridržkom sprejeli za čas pred letom 1990, ker je pač zakon pred omenjeno novelo omogočal dovoliti izvršbo na podlagi verodostojne listine. Takratna zakonska ureditev tako v izvršilnem postopku kot tudi v monetarnih in deviznih predpisih je omogočala pravno mnenje, na katero se sklicuje sklep pritožbenega sodišča: da faktura, ki se glasi na tujo valuto, ni verodostojna listina po drugem odstavku 21. člena (še nenoveliranega) ZIP. Kajti za listino kot izvršilni naslov je veljala zakonska prepoved izraziti obveznost v tuji valuti (prvi odstavek 10. člena zakona o denarnem sistemu, Ur. list SFRJ, št. 49/76, 61/82 in 71/86). Bržkone je k takratni takšni odločitvi prispevalo tudi dejstvo, da je bila takrat izvršba na podlagi verodostojne listine
dovoljena le med organizacijami združenega dela, med katere pa, denimo, tuja pravna oseba, čeprav se je ukvarjala z gospodarsko dejavnostjo, ni sodila.

Po povedanem ima torej verodostojna listina v sedanjem izvršilnem postopku le funkcijo dokazila (če naj bi imela funkcijo izvršilnega naslova, bi ob odločbi o predlogu za izvršbo dobili kar dva za isto terjatev: verodostojno listino samo in še odločbo sodišča, da mora dolžnik plačati terjatev). Ne zakon o pravdnem postopku ne zakon o izvršilnem postopku nimata nikakršnih pravil o tem, katero dokazno sredstvo je dovoljeno, ker so pač v skladu z načelom proste presoje dokazov dovoljena vsa dokazila. Česa takšnega - da načeloma neko sredstvo ne sme biti uporabljeno kot dokaz, sistemsko gledano tudi drug predpis ne more določati. Tako tudi zakonska določba, da se ime denarne enotes Republike Slovenije tolar (prvi odstavek 1. člena ZDE) uporablja za izkazovanje vseh denarnih vrednosti in zneskov (drugi odstavek 2. člena ZDE), ne more imeti tega učinka, da bi izkaz vrednosti v tuji valuti v neki listini le-tej vzel lastnost dokazila o obstoju terjatve, izraženem v tuji valuti, oziroma prepovedal, da bi bila takšna listina uporabljena v sodnem postopku. Ob tem naj bo še povedano, da zakon res opredeljuje, kakšne lastnosti mora imeti listina, da bi bila javna listina, kakšne so možnosti za njeno izpodbijanje in kdaj so tuje javne listine izenačene z domačimi (230. in 231. člen ZPP), vendar vse to ne zanikuje načela proste presoje dokazov, marveč gre le za ureditev, ki se tiče listin "višje
kvalitete". V obravnavanem primeru pa tako ali tako ne gre za javno listino.

Ločeno od opisanega vprašanja kot procesne predpostavke, ali je lahko verodostojna listina po Zakonu o izvršilnem postopku listina, v kateri se glasi terjatev v tuji valuti, na kar smo dobili pritrdilni odgovor, pa je vprašanje, ali se obveznost, ki naj jo naloži
izvršilni sodnik dolžniku, lahko glasi v tuji valuti ali ne. Na to vprašanje dobi odgovor v materialnem pravu, predvsem v deviznih
predpisih in mednarodnih pogodbah, pri čemer mora seveda, če imamo pred očmi to zadevo, upoštevati, ali je upnik domača ali tuja oseba (6. člen ZDP), ali se mora plačilo opraviti v tujini ali doma, kako se glede tega glasi zahtevek (drugi odstavek 5. člena in 17. člen ZDP), v kakšni valuti in kje naj se po predlogu poravna terjatev iz izkupička v izvršbi prodanih stvari in še kaj. Od odgovorov na ta vprašanja bo šele odvisno, ali je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine utemeljen.

Izpodbijana odločba sodišča druge stopnje sicer ne dvomi o dokazni moči tuje listine, moti jo le izkazovanje denarne vrednosti terjatve v njej. Slednje, kot rečeno, ne more biti samo zase razlog - tudi če bi šlo na primer za pogodbo med domačimi osebami, sklenjeno v naši državi - za zavrnitev predloga za izvršbo, če naj bi se po njem opravilo plačilo v domači valuti. Če torej povzamemo: listinam, ki niso javne listine in v katerih je izkazana terjatev v tuji valuti, ni mogoče samo zaradi slednjega odreči lastnosti verodostojne listine po 21. členu ZIP.

Zahtevi za varstvo zakonitosti torej velja pritrditi, in sicer, da sta nižji sodišči nepravilno uporabili določbo drugega odstavka 21.
člena ZIP ter povezano s tem tudi določbo tretjega odstavka 6. člena ZDP, ki ga navaja instančna odločba in ki opredeljuje tujo osebo po tem zakonu. Kot je bilo že razloženo, pa to vprašanje pri presoji verodostojne listine še ni aktualno. Pravkar povedano velja tudi za uporabo prvega odstavka 17. člena ZDP, ki ureja plačilni promet s tujino in ki ga zahteva za varstvo zakonitosti preuranjeno načenja. Uporaba te določbe namreč prav tako ni povezana z vprašanjem verodostojne listine, temveč le s tem, v kakšni valuti naj bo naloženo plačilo oziroma, če bo prišlo do posredovanja sodišča z izvršilnimi dejanji, v kakšni valuti naj bo poplačan upnik. Opozorilo zahteve za varstvo zakonitosti na uporabo 560. člena ZGD, ki pravice tujega podjetja izenačuje z domačimi družbami, vendar le pri poslovanju tujega podjetja, ni videti povsem umestno pri vprašanju sodnega uveljavljanja terjatev, ki pojmovno ne sodi v poslovanje podjetja. Tudi sklicevanje na 1. člen mednarodne pogodbe ne pride v poštev, saj ta določa, da imajo državljani ene države pogodbenice na ozemlju druge države pogodbenice prost pristop na sodišča in lahko nastopajo v postopkih pred sodišči druge države pogodbenice pod enakimi pogoji kot njeni državljani. Ta pogodbena določba, kot je mogoče razbrati tudi iz nadaljnjih njenih določb, pomeni, da država pogodbenica ne postavlja ovir za uveljavljanje pravic državljanov druge države pogodbenice na primer v zvezi z varščino za pravdne stroške, predujmom za stroške, ki jih nosi stranka sama, z oprostitvijo plačila stroškov ali taks ipd. Ne gre torej za to, da bi ta določba posegala v kakšne procesne določbe materialnopravne narave, kot je tu obravnavano vprašanje verodostojne listine. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre ne za javno listino ne za zasebno listino, ki bi jo overilo sodišče, državni organ ali notar, kar pa je posebej urejeno v mednarodni pogodbi (41. in 42. člen). Prav pa ima zahteva za varstvo zakonitosti nadalje v tem, da odločbi nižjih sodišč nasprotujeta 13. členu Ustave RS, po katerem imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to Ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Ne terja se vzajemnost vrste postopka niti ne, da tuja pravna oseba, katere takšna lastnost se presoja po njenem domačem pravu (četrti odstavek 79. člena in 17. člen zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih - Ur. list SFRJ, št. 43/82), Zakon o pravdnem postopku pa spričo načela univerzalnosti tudi ne onemogoča tujim pravnim osebam sodelovati kot stranka v postopku pred našim sodiščem (prvi odstavek 77. člena ZPP). Po drugi strani pa prvi odstavek 21.
člena ZIP ne odvzema ne izrecno ne po vsebini (zdaj torej drugače kot pred novelo, kot je bilo omenjeno) tuji pravni osebi lastnosti biti stranka v postopku za izvršbo na podlagi verodostojne listine."