TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1010/2004 z dne 3. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 49/2003 z dne 19. 3. 2004 se zavrne.

Če očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zatrjevanih v ustavni pritožbi, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo. Odvetnik v vlogi zagovornika obdolženca v kazenskem postopku izvršuje svojo pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, čeprav jo izvršuje v funkciji obdolženčeve pravice do obrambe. Pravica do obrambe iz 29. člena Ustave je elementarna za učinkovito obrambo obdolženca, zato sodišče s kaznovanjem odvetnika v to pravico ne sme poseči. Žaljive ocene, ki pomenijo osebno diskvalifikacijo izvedencev kot strokovnjakov na sploh, so onkraj razumne argumentacije, s katero bi zagovornik lahko utemeljeval dokazni predlog po postavitvi še novih sodnih izvedencev. Zato ne morejo zagotavljati učinkovite obrambe obdolženca. Sodišče sme poseči v odvetnikovo pravico do svobode njegovega izražanja s kaznovanjem tedaj, ko s takšnim ukrepom zasleduje ustavno dopustni cilj, tj. zavarovanje zaupanja v sodstvo ter ugled in avtoriteto sodstva. Ker je sodni izvedenec tudi pomočnik sodišča pri izvrševanju njegove funkcije, mora biti avtoriteta njegovega položaja varovana v okviru varstva avtoritete sodstva. Prag tolerance, ki jo lahko dopusti sodišče, ne da bi poseglo v svobodo odvetnikovega izražanja, je višji, ko gre za obrambo obdolženca, ki je obtožen hudega kaznivega dejanja. Vendar tudi ta ni neomejen. Kaznovanje odvetnika z denarno kaznijo zaradi žalitev, ki pomenijo zaničevanje sodnih izvedencev kot strokovnih pomočnikov, ne posega prekomerno v odvetnikovo pravico do svobode izražanja. Možnost samostojnega kazenskopravnega varstva z vložitvijo zasebne tožbe ni ustrezen nadomestek možnosti kaznovanja odvetnika zaradi žaljivih izjav, da se zagotovi varovanje ugleda in avtoritete sodstva. Zato to ne more biti eden od kriterijev, na podlagi katerega bi bilo treba presojati sorazmernost posega v odvetnikovo pravico do svobode izražanja.