TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper - sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 273/2004 z dne 29. 11. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 131/2004 z dne 19. 11. 2004 in - sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 246/2004 z dne 29. 10. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Ks 117/2004 z dne 20. 10. 2004 se ne sprejme.

Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je v času njihove presoje in izdaje tega sklepov že potekla. Pritožnik pri ustavni pritožbi vztraja. Ustavno sodišče v takšnem primeru ugotavlja, ali je bil poseg v osebno svobodo opravljen v skladu s procesnimi jamstvi, zagotovljenimi z Ustavo ali ne, čeprav svojo odločitev lahko omeji le na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode oz. na kršitev tiste človekove pravice, ki ugotavljanje kršitve pravice iz prvega odstavka 19. člena Ustave onemogoča (odločba Ustavnega sodišča št. Up-315/00 z dne 3. 7. 2003, Uradni list RS, št. 70/03). Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za varnost ljudi ali za nemoten potek kazenskega postopka. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40) opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika z odreditvijo pripora. Kršitev ustavnih določb o odrejanju pripora predstavlja hkrati kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pritožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da dokazi (ne da bi pojasnil, katere zaslišane priče) izpodbijajo oceno o utemeljenem sumu, ne utemelji ustavne pritožbe zoper sklep, s katerim je bil pripor prvič podaljšan. Ker pritožnik niti po pozivu Ustavnega sodišča ni predložil pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče pripor drugič podaljšalo, iz drugostopenjskega sklepa pa je razvidno, da je izpodbijal le obstoj pripornega razloga, ne pa tudi utemeljenosti suma, Ustavno sodišče izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče pripor drugič podaljšalo, glede očitkov o neutemeljenosti suma ni moglo preizkusiti. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se namreč ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le formalne izčrpanosti, pač pa tudi po vsebini. Ustavno sodišče je tako izpodbijana sklepa lahko preizkusilo le glede obstoja pripornega razloga in neogibnosti pripora. Sodišči z izpodbijanimi sklepi v okviru presoje pripornega razloga in neogibnosti pripora očitno nista kršili prvega odstavka 20. člena Ustave, zato pritožniku tudi ni bila kršena pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.