TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

Pravila podeljevanja identifikacijskih številk za DDV v Uniji opredeljuje Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L 347 (v nadaljevanju: Direktiva o DDV), vendar je za pravilen obračun DDV-ja pomembno razlikovanje formalne in vsebinske vloge identifikacijske številke za DDV. Ta je pomemben element za zagotavljanje pravilnega delovanja sistema DDV-ja, ki omogoča prepoznavo in sledenje davčnih zavezancev med državami članicami. Poleg tega da omogoča prepoznavanje subjektov, ki sodelujejo v dobavah blaga in opravljanju storitev znotraj Unije, je tudi mehanizem za uporabo pravil o kraju opravljanja storitev in lahko vpliva na določitev države članice, ki je upravičena do DDV- ja pri dobavah blaga.

Namen tega prispevka je predstaviti normativno ureditev identifikacijskih številk za DDV v Evropski uniji, opozoriti na najpogostejše nepravilnosti v zvezi z njihovim razumevanjem, težave v praksi in pomembna razsodila Sodišča EU.

2. NORMATIVNA UREDITEV

Pogoje za dodelitev identifikacijske številke za DDV opredeljuje Direktiva o DDV. Vsaka posamična identifikacijska številka za DDV ima predpono v skladu z oznako ISO – 3166 Alfa-2,¹ po kateri je mogoče prepoznati državo članico, ki jo je izdala. Direktiva o DDV državam članicam nalaga, komu in za katere transakcije se mora ta številka dodeliti, in sicer so to:

• vsak davčni zavezanec, ki na ozemlju države članice dobavlja blago ali opravlja storitve, v zvezi s katerimi ima pravico do odbitka DDV-ja (razen če DDV plača izključno prejemnik storitev oziroma kupec blaga), razen davčnih zavezancev, ki priložnostno dobavijo novo prevozno sredstvo;
• vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec in ki opravi pridobitev blaga znotraj Unije, ki je predmet DDV- ja, ali se kot mali davčni zavezanec prostovoljno odloči za to možnost (tudi če to blago uporablja za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti zunaj ozemlja države članice);
• vsak davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju države članice opravijo storitve, za katere je v skladu s členom 196 Direktive o DDV dolžan plačati DDV (povzema ga 3. točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 in se nanaša na storitve, katerih kraj se določi po splošnem pravilu iz prvega odstavka 25. člena ZDDV-1); in vsak davčni zavezanec, ki ima sedež na ozemlju države članice in na ozemlju druge države članice opravlja storitve, za katere mora v skladu s členom 196 DDv plačati izključno prejemnik storitev.

Države članice morajo na podlagi 216. člena Direktive o DDv sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da njihov identifikacijski sistem razlikuje med zgoraj naštetimi davčnimi zavezanci in s tem pravilno uporabo prehodne ureditve² za obdavčevanje transakcij znotraj Unije.

V Sloveniji identifikacijo za obdavčitev z DDV-jem označuje davčna številka s predpono SI, vendar pa se zahteva dodatno preverjanje njenega obsega. Davčni zavezanci, ki imajo sedež v Sloveniji in so tukaj oproščeni obračunavanja DDV-ja kot mali davčni zavezanci, opravljajo storitve v drugih državah EU-ja ali prejemajo storitve s sistemom obrnjene davčne obveznosti ter tisti, ki pridobivajo blago znotraj EU-ja, so namreč označeni kot atipični zavezanci (P). Posebna ureditev velja tudi za davčne zavezance, ki v Sloveniji nimajo sedeža in tukaj opravljajo občasen mednarodni cestni prevoz potnikov. Ti posedujejo identifikacijsko številko za DDV, ki je označena z O³.

Ohlapnost odločanja glede načina označevanja identifikacijske številke za DDV po državah članicah davčnim zavezancem v praksi velikokrat otežuje njihovo vsebinsko preverjanje, še zlasti kadar za druge davčne zavezance opravljajo lokalne dobave blaga in storitev.

Kadar obdavčljivo dobavo blaga ali storitev opravlja davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, v kateri je DDV dolgovan, lahko države članice določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, oseba, kateri se opravi obdavčljiva dobava blaga ali storitev, pri tem pa še vedno same določijo pogoje za izvajanje te možnosti (194. člen Direktive o DDV). Kljub razširjenemu evropskemu sistemu »vse na enem mestu« se morajo tako davčni zavezanci v nekaterih primerih še vedno identificirati za obdavčitev z DDV-jem v drugih državah članicah, ki so upravičene do pobranega DDV-ja. Posledično morajo davčni zavezanci slediti lokalnim posebnostim in administrativnim obveznostim glede DDV-ja, med drugim tudi pravilom morebitnega lokalnega sistema obrnjene davčne obveznosti. Direktiva o DDV državam članicam namreč omogoča, da določijo, da se v nekaterih sektorjih, kot je področje gradbeništva, za dobavo nepremičnin, rabljenega materiala, odpadkov, prenos pravic do emisije toplogrednih plinov, mobilnih telefonov ipd. uporablja obrnjena davčna obveznost (členi od 199 do 199b)⁴. Ker podrobnejša določila glede tega sistema z Direktivo o DDV niso natančno določena, države članice pri uvedbi teh sistemov uživajo določeno stopnjo diskrecije, kar vodi do različnih pravil znotraj Unije.

V Sloveniji je eden izmed pogojev za uporabo lokalne obrnjene davčne obveznosti po 76a. členu ZDDV-1, da morata oba, tako dobavitelj kot kupec, posedovati slovensko identifikacijsko številko za DDV, pri čemer pa to ne velja za prej omenjene atipične zavezance. Preveritev prejemnika za ta namen v sistemu VIES ni dovolj vsebinska, ampak jo je treba opraviti s pomočjo seznama davčnih zavezancev, ki je na voljo na spletnem portalu slovenskega davčnega organa.⁵

Tudi postopki pridobivanja identifikacijskih številk za DDV z Direktivo o DDV niso urejeni, kar otežuje poslovanje davčnim zavezancem v praksi. Običajno to od njih zahteva, da poiščejo lokalno strokovno in administrativno pomoč, kar ovira pretočnost poslov in povzroča dodatno finančno breme. Ob tem velja spomniti, da je Sodišče EU že pojasnilo, da kadar neko področje ni urejeno s predpisi Unije glede postopkovnega vprašanja, veljajo tista, ki so določena v notranjem pravnem redu posamezne države članice na podlagi načela procesne avtonomije, vendar le, če se zagotavlja uresničevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti. To pomeni, da pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo, in s temi pravili v praksi ni onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, ki jih priznava pravo Unije (Bensada Benallal, C‑161/15, točka 24).

Preverjanje identifikacijskih številk za DDV je pomembno pri dobavi blaga in opravljanju storitev znotraj Unije, poleg tega pa je pomemben element pri izogibanju morebitnim davčnim utajam.

Sodišče EU je namreč že večkrat v obrazložitvi instituta solidarne odgovornosti odločilo, da so okoliščine, da je oseba, ki ni oseba, dolžna plačati davek, ravnala v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarskega subjekta, da je sprejela vse razumne ukrepe, ki so bili v njeni moči, in da je njeno sodelovanje pri utaji izključeno, pomembni dejavniki za določitev možnosti, da se tej osebi naknadno naloži solidarna odgovornost za plačilo DDV-ja (Teleos in drugi, C-409/04, točka 66).

Skladno z 31. členom Uredbe Sveta (EU) št. 904/2010 z dne 7. oktobra 2010 o upravnem sodelovanju in boju proti goljufijam na področju davka na dodano vrednost, UL L 268, pristojni organi vsake države članice zagotovijo, da osebe, ki sodelujejo pri dobavi blaga ali opravljanju storitev znotraj Unije, ter davčni zavezanci, ki nimajo sedeža in opravljajo storitve, lahko dobijo za te transakcije elektronsko potrditev veljavnosti identifikacijske številke za DDV katere koli osebe ter ustrezno ime in naslov. Te informacije so davčnim zavezancem na voljo v sistemu izmenjave podatkov o zavezancih za DDV (v nadaljevanju: VIES⁶).

Na videz praktičen iskalnik v praksi povzroča nemalo težav, na kar je opozorila tudi delovna skupina znotraj skupine VAT forum, ki je delovala pod okriljem evropske komisije. Izpostavila je več težav, povezanih s sistemom VIES. Prvič, opaženo je pomanjkanje rednih posodobitev podatkovne baze, zaradi česar so nekatere številke za DDV lahko napačno označene kot neveljavne, čeprav so subjekti prijavili veljavne identifikacijske številke. Poleg tega davčni zavezanci naletijo na težave v državah članicah, ki zahtevajo dodatno identifikacijo za DDV pri transakcijah znotraj eU-ja, kar vodi do tega, da sicer pravilne identifikacijske številke za DDV niso potrjene v VIES-u (EU VAT forum, 2022).

3. STATUS SUBJEKTOV IN POSLOVANJE MED NJIMI

Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjer koli neodvisno opravlja katero koli gospodarsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti (prvi odstavek 9. člena Direktive o DDV⁷). Čeprav je identifikacijska številka za DDV tesno povezana s statusom davčnega zavezanca, dokaz o tem statusu ne more biti odvisen le od predložitve te številke. Oseba ima tak status že, kadar izvaja transakcije v okviru svoje obdavčljive dejavnosti (VSTR, C- 587/10, točka 49).

Sodišče EU je že pojasnilo, da obveznost pridobitve identifikacijske številke za DDV in njeno posedovanje pomenijo obličnostne zahteve za nadzor. Davčnemu zavezancu, ki ne spoštuje teh obličnostnih zahtev, je sicer v skladu z nacionalnimi ukrepi za prenos Direktive o DDV v nacionalno pravo mogoče naložiti upravno sankcijo, ni pa mu mogoče preprečiti, da bi uveljavljal pravico do odbitka DDV-ja, ker se ni registriral kot zavezanec za DDV, preden je uporabil blago, kupljeno v okviru svoje obdavčene dejavnosti (Nidera Handelscompagnie, C-385/09, točki 50 in 51).

Celoten članek je dostopen za naročnike!