TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II./1. točki spremeni tako, da se izrek pravilno glasi:

"Toženi stranki S. b. N. m, in A. d.d., sta dolžni nerazdelno tožeči stranki S. M., plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 37.556.33 EUR (9.000.000,00 SIT), prvo tožena stranka pa še 50.075,11 EUR (12.000.000,00 SIT), z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 10.1.2003 do 27.6.2003 v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, za čas od 28.6.2003 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrne."

Izpodbijana sodba se v II./4. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Ker imamo torej uzakonjeno načelo monetarnega nominalizma (394. člena ZOR) in ker določba 941. člena ZOR določa, da ima oškodovanec direktno tožbo proti zavarovalnici do višine zneska njene obveznosti, valorizacija zavarovanih vsot ni dopustna. V spornem primeru je bila med toženima strankama sklenjena pogodba o prostovoljnem zavarovanju, s katero se je prvotožena stranka pri drugotoženi stranki zavarovala pred odgovornostjo za škodo, povzročeno tretjim, pri čemer sta pogodbeni stranki dolžnost zavarovalnice kriti nastalo škodo omejili do določenega denarnega zneska (9.000.000,00 SIT za telesne poškodbe in smrt). Valorizacija zavarovalne vsote ni bila dogovorjena. Pogodba o prostovoljnem zavarovanju, kot je sporna, za zavarovanca torej vsebuje možnost, da znesek, ki mu ga bo zaradi nastalega zavarovalnega primera dolžna zavarovalnica kriti iz naslova sklenjenega zavarovanja, ne bo zadostoval za pokritje povzročene škode; zavarovalnica tako odgovarja zavarovancu le v okvirih nominalne zavarovalne vsote in zato tudi ni dolžna plačati več oškodovancu, če ta naperi tožbo direktno zoper njo (1. odst. 941. člena ZOR); po citiranem zakonskem določilu obveznost zavarovalnice do oškodovanca ne more biti večja od njene obveznosti do zavarovanca.

Ni mogoče takšna razlaga navedene zakonske določbe, ki bi zaradi padca vrednosti denarja dopuščala ponovno vrednotenje zavarovalne vsote pri ugotavljanju njene zadostnosti za pokritje nastale škode. zavarovalnica bi bila ob takšnem stališču v primeru, kot je sporni (ko znesek odškodnine za povrnitev nastale škode posega nominalno zavarovalno vsoto), dolžna plačati oškodovancu več, kot pa znaša njena obveznost do zavarovanca iz kritnega razmerja.