TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se ugotovi, da je bilo z izdajo in objavo zaključnih ugotovitev o posameznem primeru št. 06210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 v zadevi imenovanja generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, s tem da dopolnjeni osnutek ni bil prej poslan tožniku v izjasnitev, nezakonito poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS;

in se zato zaključne ugotovitve o posameznem primeru št. 06210-699/2012-61 z dne 31. 3. 2015 v delu, ki se nanaša na tožnika: prva alineja na 1. strani, četrti in peti odstavek na 8. strani, prvi in drugi odstavek na 9. strani in drugi odstavek na 11. strani, odpravijo.

II. V ostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 285 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijani akt je bil izdan na podlagi 13. člena ZIntPK. Slednji podrobno ureja postopek za sprejem in objavo zaključnih ugotovitev. Komisija pri svojih postopkih, skladno z določbo 15. člena ZIntPK, če s tem zakonom ni določeno drugače, uporablja ZUP. Komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti (11. člen ZIntPK). Iz navedenega sledi, da mora komisija pri svojih postopkih primarno uporabljati procesna pravila ZIntPk, subsidiarno pa pravila ZUP. Procesna vprašanja lahko drugače kot ZUP ureja le zakon, ne pa podzakonski akt-poslovnik. Zato je torej zmotno stališče tožene stranke, da se zaradi specifičnosti predmetnega postopka kot nadzornega postopka, pri tem postopku ne uporabljajo pravila ZUP, ki veljajo za odločanje v upravnih zadevah.

Upoštevajoč določbo sedmega odstavka 13. člena ZIntPK, bi, po presoji sodišča, morala tožena stranka, pred objavo, tožniku posredovati v izjasnitev tudi dopolnjen osnutek, tako da bi se tudi o navedbah v dopolnjenem osnutku lahko izjasnil. Ker tega ni storila, tožnik ni imel možnosti, da bi se izjasnil o naknadnih dejstvih in okoliščinah, ki lahko vplivajo na odločitev. To pomeni, da v postopku niso bile upoštevane vse v 13. členu ZIntPK določene procesne določbe, ki pomenijo izpeljavo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ker je torej bila tožniku kršena pravica do izjave, je izpodbijani akt iz tega razloga nezakonit.