TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-455/2022/5 (1222-16) z dne 18. 2. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce v Postojni.

Tožena stranka pravi, da je „s tem, ko je prosilec predhodno že vložil prošnjo na Hrvaškem in jo nato zapustil, podana okoliščina iz tretje alineje 84. člena ZMZ-1“. To drži, da je ta okoliščina izkazana, kar pa še ne pomeni, da je že preko te okoliščine (kriterija) izkazana tudi znatna begosumnost. Zato je tožena stranka v izpodbijanem aktu ravnala pravilno, ko je v nadaljevanju upoštevala določena specifična dejstva v zvezi s predmetnim kriterijem, to pa so: da je na Hrvaškem in v Sloveniji po njegovih navedbah zaprosil samo za to, ker ga je prijela policija, da ko ga je prijela policija v Sloveniji, je bil po gozdnih poteh namenjen proti Italiji in da mu je bila ciljna država Francija, ker ima tam sorodnike.

Iz navedb v času izreka ukrepa pridržanja ni izhajalo, da gre očitno za ekonomskega migranta, ki v Francijo želi iz ekonomskih razlogov, zaradi česar bi lahko bila njegova begosumnost večja. Ob ustnem izreku ukrepa pridržanja pa tožnik o teh okoliščinah ni bil nič izprašan, vprašanja in odgovori so bili zelo kratki in tožena stranka se ni spustila v razčiščevanje motivov tožnika, da se pridruži bratu, kar ni nerazumno ravnanje tožnika, da gre tja, kjer ima sorodnike, ki mu lahko pomagajo. Zato je tožena stranka naredila precej enostransko oziroma precej pomanjkljivo oceno dejstev v zvezi z znatno begosumnostjo, saj je upoštevala samo okoliščine, ki govorijo v prid pridržanju, ne pa vseh pravno relevantnih okoliščin.

Nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka v konkretnem primeru ni mogla vzeti v obzir in ni mogla uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti. Zaradi tega je izpodbijani akt nezakonit. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka tudi možnost odvzema prostosti v Azilnem domu napačno razlagala in uporabila, saj opis načina varovanja v Azilnem domu in statistični podatki o učinkovitosti varovanja ne morejo pomeniti individualne obravnave partikularnih okoliščin na strani tožnika.