TFL Vsebine / Revija Odvetnik

Nismo odgovorili na vprašanje, kakšne vrste simbolna nadgradnja je pravni red, vendar je iz omenjene patologije jasno, da sodelovanje v vzdrževanju in izgradnji pravnega reda samo po sebi terja tvorno sodelovanje v nečem, česar prededipalna patologija ne le ni zmožna, temveč je v resnici naravnana na njegovo uničenje. Iz konkretnih kliničnih primerov je mogoče sklepati, da posamezni pravniški subjekti sami zelo dobro vedo, da svoje sodelovanje v pravnem sistemu zgolj simulirajo. V najboljšem primeru torej oponašajo tisto, kar se v pravnem redu dogaja. Očitno je torej, da je tu umanjkal točno tisti faktor X, ki smo ga imenovali občutek za pravičnost. Zanimivo je seveda, da te vrste moralna anesteziranost najbolj prihaja do izraza prav v omenjenih sodiščih zadnjih instanc, nad katerimi ni formalno-logičnih receptov, zgornjih premis (argumentov), marveč le Kantovo modro zvezdno nebo. V psihodinamiki teh instanc se destilira določena raven moralne presoje, torej vrednotenja, ki temelji na določenem občutku pravičnosti. Če je taka zadnja instanca zmožna odobriti odvzem štiriletnega otroka francoski materi, zato da bi ga vrnila očetu, ki se za otroka nikoli ni brigal, potem prideta v taki situaciji v neposredno kolizijo z ene strani občutek za pravičnost in z druge strani skrajno sprevržena raba izmišljenih zgornjih premis, ki naj bi bile integralen del precedenčnega sistema. Treba se je vprašati, zakaj v takih zadevah ne le popolnoma odpove zdrava pamet, ki je konec koncev kognitivno vprašanje I.Q.-ja, temveč popolnoma odpove tisto, kar smo imenovali občutek za pravičnost. Prav v takih zadevah pridejo do polnega izraza razlike med posameznimi sodniki, to so razlike v presoji, ki nikakor ne temeljé na formalni logiki, saj tu zgornjih premis ni več, ampak temeljé na nečem, kar lahko imenujemo občutek za pravičnost.

Legal order as symbolic order (Part 2)