TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki in 5.b točki izreka razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

2. Pritožbi tretjetožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom se v 2. točki in 5.c točki izreka razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Glede predložitve listin se drugotožena stranka sklicuje na situacijo, ki jo ureja določilo 233. člena ZPP (ko je listina pri nasprotni stranki) in ne na situacijo iz 232. člena ZPP, kot zmotno meni sodišče. Sodišče je bilo zato dolžno tožečo stranko pozvati k predložitvi listin, kot je to predlagala drugotožena stranka.

Zaslišanje priče ne more nadomestiti navedb strank o pomembnih dejstvih, s katerimi stranka izpodija navedbe in dokaze nasprotne stranke (primerjaj 219. in 1. odst. 299. člena ZPP). Informativnih dokazov ZPP ne pozna. Stranka sama je bila zato dolžna obrazložiti finančno konstrukcijo, s katero bi utemeljevala svoje trditve, da ni šlo za sklenitev škodljive pogodbe, zaslišanje predlagane priče pa bi lahko služilo le potrditvi zatrjevanih dejstev. Povezanost dejstev s predlaganimi dokazi je posebej opredeljena v 1. odst. 300. člena ZPP, po katerem sodišče odredi izvedbo (predlaganih) dokazov s sklepom, v katerem se navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz.

Po 1. odst. 104. člena ZOR mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Pravila o sočasni izpolnitvi kondikcijskega zahtevka veljajo tudi v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe, razen v primeru iz 2. odst. 104. člena ZOR, na katerega pa prvostopno sodišče svoje odločitve ni oprlo. Pravilo o sočasni izpolnitvi iz 1. odst. 104. člena ZOR izhaja iz načela, da iz izpolnitve neveljavnega (ničnega) posla, ena stranka na račun druge ne sme neupravičeno obogateti. S tem, ko je prvostopno sodišče za presojo višine oškodovanja družbene lastnine in višine vrnitvenega zahtevka iz nične pogodbe, upoštevalo le plačilo prvotožene stranke po izstavljenih računih tretjetoženi (v koloni A revizijskega poročila na strani 10 in strani 11), ni pa upoštevalo tudi koristi prvotožene stranke, določila 1. odst. 104. člena o vračanju prejete izpolnitve ni uporabilo pravilno.