TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki dolžna plačati znesek 3.702,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 1. 2018 dalje do plačila, zahtevek za plačilo 617,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 1. 2018 dalje do plačila pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Tožnici so s preživljanjem otroka še pred vložitvijo tožbe nastajali stroški, ki jih (vsaj v delu) v tej pravdi tudi izkazuje.

Verzijski zahtevek po 133. členu ZZZDR je glede na splošno ureditev po 197. členu OZ specialne narave. Izhodišče obeh je enako: odprava prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, kar najprej zahteva ugotovitev, kakšni izdatki so tožnici s preživljanjem skupnega otroka dejansko nastali. Specialna narava verzije po ZZZDR pa se kaže v korektivu potrebnosti teh izdatkov. Obseg potrebnih izdatkov je odvisen od okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine v času, za katerega se uveljavlja zahtevek

Prvostopenjsko sodišče je v smislu 129. in 129.a člena ZZZDR presojalo potrebnost izdatkov, ki jih je izkazovala tožnica, tako ugotovljene stroške pa ob uporabi prostega preudarka po 216. členu ZPP primerjalo s splošno znanimi ter jih primerno ovrednotilo. Med potrebne stroške je upravičeno štelo strošek najema stanovanjske hiše in strošek interneta ter televizije. Prvi predstavlja strošek bivanja, drugi pa otroku zagotavlja (predvsem) razvedrilo. Stanovanjski oz. obratovalni stroški se delijo med vse stanovalce, tudi na otroka, enako velja tudi za razvedrilo, četudi je poleg otroka namenjeno še komu. Upoštevajoč posebnost konkretnega primera, ki se kaže v aktivnem športnem udejstvovanju otroka, med potrebne stroške spada tudi strošek otrokovega posebnega dodatnega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je pri razporeditvi bremena stroškov nezadostno upoštevalo nekatere okoliščine, zlasti na strani tožnice, četudi jih je sicer ugotovilo. Tožnica res prikazuje nizek formalni dohodek (1.000 EUR), a ne gre spregledati, da gre za samostojno odvetnico, zato so po trdni presoji drugostopenjskega sodišča njene pridobitne zmožnosti bistveno višje. Ob tem gre izpostaviti tudi njen življenjski slog, ki se kaže v relevantnem obdobju, npr. najem velike stanovanjske hiše (130 m2), z mesečno najemnino 800 EUR, poplačilo posojila v višini 13.650 EUR, kar oboje, ob zatrjevanih mesečnih stroških za preživljanje sina v znesku več kot 1.000 EUR, kaže, da razpolaga z večjim premoženjem, kot se formalno izkazuje v tej pravdi. Pritožnik se tako utemeljeno zavzema za razporeditev stroškov v drugačnem razmerju.