TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki II izreka nad zneskom 11.376,17 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje pa je delno kršilo načelo dispozitivnosti s tem, ko je ugotovilo, da ni utemeljen pobotni ugovor tožene stranke v višini 18.023,24 EUR, čeprav je tožnica uveljavljala plačilo nižjega zneska, in sicer v višini 11.043,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2016 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer posledica dejstva, da je sama tožena stranka uveljavljala v pobot višjo terjatev, kot bi bilo to nujno, vendar bi lahko sodišče prve stopnje o procesnem pobotanju oziroma v pobot uveljavljani terjatvi odločilo le do višine terjatve, ki je predmet tožbenega zahtevka. Procesna funkcija pobotnega ugovora je defenzivnega značaja. Toženec namreč ugovarja v pobot zato, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo "le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka".

V zvezi z odškodninsko terjatvijo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnica namenoma ali iz hude malomarnosti iz skladišča izdajala blago brez ustreznih listin, v smislu določbe prvega odstavka 177. člena ZDR-1. Posledično, ker ni izkazana oblika krivde, ki mora biti podana pri delavcu, da delodajalcu odškodninsko odgovarja, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena OZ.