TFL Vsebine / TFLGlasnik

Prispevek obravnava (le) nekatere ustavnopravne dimenzije nove sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno sodišče) v njegovih treh najnovejših odločitvah v letu 2023[1] (v nadaljnjem besedilu: odločitve Vrhovnega sodišča) glede zahtev pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti bank ob sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih oziroma z valutno klavzulo v švicarskih frankih (v nadaljnjem besedilu: kreditne pogodbe v švicarskih frankih). V jedru odločitev Vrhovnega sodišča je zaslediti naslednji rezime:

»Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo veliko depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.«[2]

Kljub navidezni podobnosti v novi sodni praksi Vrhovnega sodišča glede zahtev pri izpolnitvi pojasnilne dolžnosti bank, ima dodana oziroma spremenjena zahteva po podrobni predstavitvi posledic bistvenega padca vrednosti evra v razmerju do švicarskega franka, vključno z računsko predstavitvijo potencialno zelo hudih posledic za kreditojemalca[3], bistvene in znatne posledice za kreditne pogodbe v švicarskih frankih, ki jih Vrhovno sodišče označi za nične. Razmeroma majhna sprememba v interpretaciji Vrhovnega sodišča o tem, kdaj je pojasnilna dolžnost bank izpolnjena v skladu z zahtevami dobre vere in poštenja, kot so izhajale iz takrat veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot),[4] privede do povsem drugačnih odločitev Vrhovnega sodišča, ki jim upravičeno pripišemo značilnost bistveno spremenjene sodne prakse.

Gre za bistveno spremembo sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki predstavlja novo razlago zahtev ZVPot, pri čemer ne gre spregledati, da se ta nova sodna praksa Vrhovnega sodišča aplicira na ravnanje bank ob sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih več kot petnajst let pred oblikovanjem tovrstne sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Ključno je vprašanje, ali in do katere mere je dopustno novo sodno prakso Vrhovnega sodišča uporabiti za presojo ravnanja bank ob sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih pred več kot petnajstimi leti za potrebe presoje njihove izpolnitve pojasnilne dolžnosti.

V odločitvah Vrhovnega sodišča obravnavane kreditne pogodbe v švicarskih frankih so bile sklenjene v letih 2007 in 2008[5]. Nikakor ni mogoče reči, da so bile glede pojasnilne dolžnosti bank bodisi pravno zahtevane bodisi v praksi dejansko izvajane tako visoke zahteve glede pisne in računske predstavitve možnih posledic spremembe valutnih razmerij, kot izhajajo iz odločitev Vrhovnega sodišča. To seveda postavlja vprašanje, ali ni Vrhovno sodišče z najnovejšo interpretacijo, kako mora biti izpolnjena pojasnilna dolžnost bank pri sklenitvi kreditnih pogodb v švicarskih frankih, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče je namreč oblikovalo te nove zahteve glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank in jih apliciralo na dejansko ter pravno stanje, ki je bilo v celoti zaključeno v oddaljeni preteklosti. Če bi bile take zahteve opredeljene v novem zakonu, bi taka uporaba novega zakona predstavljala ustavno nedopustno povratno veljavo zakona v skladu s 155. členom Ustave. Gre za novo razlago v času sklenitve kreditnih pogodb v švicarskih frankih veljavnega ZVPot, ki takrat ni obstajala oziroma se v relevantnem času ZVPot ni razlagal na način, kot ga danes razlaga Vrhovno sodišče v svojih odločitvah. Postavlja se vprašanje, do katere mere prepoved retroaktivnosti prava velja tudi za retroaktivno uporabo nove sodne razlage prava.

Gre za vprašanje, ali so mogle banke v času sklepanja kreditnih pogodb v švicarskih frankih razumno pričakovati, da bo sodna praksa po več kot petnajstih letih določila tako stroge zahteve glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank ob sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih.

Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine, ki lahko vplivajo na oceno te predvidljivosti in ki so obstajale ob sklenitvi kreditnih pogodb v švicarskih frankih oziroma izvedbi pojasnilne dolžnosti bank. Najprej je treba upoštevati, da pravna ureditev v času sklenitve kreditnih pogodb v švicarskih frankih nikakor ni zahtevala od bank take izvedbe pojasnilne dolžnosti. Pravna ureditev v Zakonu o potrošniških kreditih[6] (v nadaljnjem besedilu: ZPotK) je zahtevala le, da se kreditojemalcu pojasni, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil kredita. V ostalem je obstajala zgolj splošna ureditev varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v potrošniških pogodbah v ZVPot, iz katere takrat ni izhajala zahteva po tem, da morajo banke z računskimi simulacijami predstaviti, kakšne posledice ima lahko 30-odstotna sprememba valutnega razmerja na glavnico in odplačila kredita. Iz take pravne ureditve banke razumno niso mogle pričakovati, da se bo od njih (po več kot petnajstih letih) zahtevalo, da lahko pojasnilno dolžnost izpolnijo zgolj na tak način oziroma zgolj na način, kot ga danes razlaga Vrhovno sodišče.

Tako razumevanje bank tudi ni moglo izhajati iz razmeroma kratkega besedila v Poročilu Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz leta 2005. To poročilo ni ničesar povedalo o tem, kako naj banke opozarjajo kreditojemalce na valutno tveganje, zlasti ne, da jim morajo računsko predstaviti zelo slabe scenarije spremembe valutnih razmerij. Tudi dopisa Banke Slovenije iz leta 2006 in 2007 sta opozarjala le, da naj banke dajejo prednost kreditom v evrih, nista pa opozarjala na potrebo po spremembi prakse glede izvedbe pojasnilne dolžnosti bank z računsko predstavitvijo možnih zelo slabih scenarijev spremembe valutnih razmerij.

To pa so bile tudi edine okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja kreditnih pogodb v švicarskih frankih. Obstajali niso nobeni drugi dokumenti, sodna praksa, navodila bančnega regulatorja ali karkoli drugega, iz katerih bi lahko banke razumno pričakovale, da se od njih zahteva ali pričakuje, da v okviru izvedbe pojasnilne dolžnosti kreditojemalcem z različnimi izračuni predstavijo učinke zelo velikih sprememb valutnih razmerij med švicarskim frankom in evrom.

Šele več let pozneje je Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. septembra 2011 o dajanju posojil v tujih valutah (2011/C 342/01) (v nadaljnjem besedilu: Priporočilo) priporočilo dodatne oziroma strožje elemente glede izvedbe pojasnilne dolžnosti bank. Šele v tem Priporočilu je tako navedeno, »da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah. Te informacije bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer,…«. Vendar je to okoliščina, do katere je prišlo več kot tri leta po sklenitvi kreditnih pogodb v švicarskih frankih. Ta okoliščina zato ne more vplivati na presojo, ali so banke ob sklenitvi kreditnih pogodb v švicarskih frankih lahko razumno pričakovale, da se od njih že ob sklenitvi teh pogodb zahteva tako stroga izvedba pojasnilne dolžnosti. Zlasti pa je treba upoštevati, da tudi Priporočilo ne postavlja tako strogih zahtev glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank, kot izhajajo iz odločitev Vrhovnega sodišča, tj. računsko predstavitev potencialno zelo hudih posledic za kreditojemalca pri velikih spremembah valutnih razmerij, tudi do 30 odstotkov.

Zlasti pa je treba upoštevati veliko časovno razdaljo med sklenitvijo kreditnih pogodb v švicarskih frankih in časom oblikovanja nove sodne prakse Vrhovnega sodišča glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti bank. Objektivno ni mogoče reči, da so banke ob sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih mogle in morale razumno pričakovati, da bo sodna praksa po petnajstih letih od njih zahtevala tako strogo izvedbo pojasnilne dolžnosti in na te kriterije izpolnitve pojasnilne dolžnosti oprla odločitve.

Kriterij razumnega pričakovanja bank glede zahtev izpolnitve pojasnilne dolžnosti ob sklenitvi kreditnih pogodb v švicarskih frankih, torej takrat, ko so banke izvedle pojasnilno dolžnost, ni izpolnjen. To pomeni, da je retroaktivna uporaba nove sodne prakse Vrhovnega sodišča v neskladju z načelom zaupanja v pravo, ki izhaja iz 2. člena Ustave, s tem, da je Slovenija pravna država, pa tudi v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank obravnavalo po kriterijih, ki jih banke ob sklenitvi kreditnih pogodb v švicarskih frankih razumno niso mogle pričakovati.

Ob tem je treba poudariti tudi, da Vrhovno sodišče vprašanja retroaktivne uporabe nove sodne prakse v svojih odločitvah sploh ni obravnavalo. To pa pomeni, da je obrazložitev odločitev Vrhovnega sodišča bistveno pomanjkljiva, saj iz njih ni mogoče ugotoviti niti tega, ali je Vrhovno sodišče vprašanje retroaktivne uporabe sodne prakse sploh zaznalo, še manj pa to, kakšni so bili razlogi za prepričanje Vrhovnega sodišča, da je dopustno retroaktivno uporabiti novo sodno prakso na petnajst let starih primerih kreditnih pogodb v švicarskih frankih. To že samo po sebi predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Opombe:

* Besedilo tega prispevka je pripravljeno na podlagi daljšega znanstvenega prispevka Rajko Pirnat: Razmislek o retroaktivni uporabi spremenjene sodne prakse glede pojasnilne dolžnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih, v: Javna uprava, št. 3-4/2023, str. 11–22.

**Rajko Pirnat, univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, direktor Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in Boštjan Koritnik, univerzitetni diplomirani pravnik, asistent in raziskovalec na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, generalni sekretar Zveze društev pravnikov Slovenije

[1] Sodbi v zadevah II Ips 8/2022 z dne 19. aprila 2023 in II Ips 49/2023 z dne 18. oktobra 2023 ter sodba in sklep v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. septembra 2023.

[2] II Ips 54/2023, točka 40. obrazložitve

[3] Sodišče omenja tudi 30-odstotno rast vrednosti švicarskega franka v razmerju do evra; II Ips 54/2023, točka 28. obrazložitve.

[4] Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo, 117/04 – skl. US, 46/06 – odl. US, 114/06 – ZUE, 126/07, 86/09, 78/11, 38/14, 19/15, 55/17 – ZKolT, 31/18, 61/20 – ZIUZEOP-A, 80/20 – ZIUOOPE, 130/22 – ZVPot-1.

[5] Konkretno v zadevi II Ips 8/2022 je bila pogodba sklenjena 12. marca 2008, v zadevi II Ips 49/2023 28. julija 2008, v zadevi II Ips 54/2023 pa 30. oktobra 2007.

[6] Uradni list RS, št. 70/00 in 41/04.